Mijo so sprva obhajali dvomi glede Lovra, danes ne moreta drug brez drugega

Ko se najdeta sorodni duši, se vse odvije s svetlobno hitrostjo. To je v Ljubezni po domače izkusila Mija Rovtar, ki je pred tem od jutra do večera skrbela za svojo mamo in še vedno žalovala zaradi izgube velike ljubezni, svojega prvega moža. Nato se je vse postavilo na glavo, prišle so kamere, prišli so štirje snubci in med njimi na njeno veliko presenečenje šarmantni sosed Lovro Gregorš. V njej so se prebudila čustva, zaiskrilo se je in Mija se je znašla na vrtiljaku ljubezni. Mija: “Bila sem čisto zmedena. Spraševala sem se, kako bo z njim na morju, saj se še nisva dobro poznala. Meni se je to zdelo tako hitro, tako hitro se je zavrtelo, sem tudi sama rekla, da ne bom kaj obljubljala ali pa da ne bom kaj naprej planirala. Saj veste, kako je to. To se lahko v trenutku spremeni in je drugače, kot človek morda pričakuje.” In ker še ni bila povsem pripravljena, je Lovra spravljala v slabo voljo s svojim obnašanjem: “Na Brionih se mi je v določenih momentih zdelo, da ne bo šlo, obhajali so me dvomi. En dan bi, drug dan ne bi, čez dve uri spet. Jaz sem nezaupljiva po naravi, potrebujem čas, on je pa hotel kar malo prehitevati. Imela sem zadržke, spraševala sem se, kako bo z mamo, in si govorila, da se ne morem ukvarjati še z zvezo, če me mama potrebuje 100-odstotno.”

 A je Lovro našel pot do njenega srca. Mija: “Sčasoma sem začutila njegovo toplo osebnost, njegovo toplo srce, njegovo brezmejno potrpežljivost, in sem potem začela zaupati. Videla sem tudi, kako lepo ravna z mamo, pa kako mi je pripravljen pomagati, da me ima res rad kot osebo, da me sprejema.” Prav na snemanju zadnje oddaje je celo šel na kolena, zaradi česar je bila vsa iz sebe. Mija: “Nisem vedela, kaj naj, kako naj. Potem pa sem si rekla, saj zaroka ni poroka. Jaz sem zelo nezaupljiva, on se mora zelo truditi vsak dan, da me prepriča, in videti je, da me ima res rad in da res hoče samo mene.”

Da jo hoče imeti, je Lovro vedel, takoj, ko si je ogledal njeno predstavitev v Ljubezni po domače. Lovro: “Jaz sem imel za seboj eno tako nesrečno 30-letno zvezo in sem bil močno izigran. Ampak kar je bilo, je bilo in gremo naprej. Mijo sem videl po televiziji in sem rekel: “To hočem imeti jaz. Ta bo moja.” Lepa, vitka, nasmejana. In sem šel takoj na produkcijo in se prijavil. Se mi je kar malo mudilo, sem moral prav osebno iti tja. Ampak je bila težava, ker sem jaz iz Kočevja, da ne bi potem rekli, da sem lahko njo že prej srečal. Meni pa srce ni dalo miru, enostavno sem hotel z njo iti v zvezo.” O tem se je še dodatno prepričal ob njunem prvem srečanju, ko ga je najprej očaral njen izgled in nato vse ostalo. Lovro: “Je dobra, ustrežljiva, prijazna in do vseh kandidatov se je tudi tako obnašala.”

 Da bi v Mijino življenje vstopil moški kot je Lovro, je bila tudi želja njenega pokojnega moža. Mija: “Meni je mož zadnji teden govoril, pa čeprav jaz tega nisem želela poslušati in sem mu govorila: “Ti ne boš umrl, ti boš živel.” Jaz tega sploh nisem mogla sprejeti. Je rekel, da ko bom imela, naj imam delovnega človeka, ne kakšno barabo, da ne bi vsega, kar je on ustvaril, uničil. In Lovro vedno, ko pride k meni, on začne kar pospravljati, delati okoli hiše. Ene stvari, ravno tam, kjer je mož zaradi bolezni nehal delati, je on dokončal. On spoštuje spomin na mojega moža, se dosti o njem pogovarjava. V moji hiši si je res pridobil zaupanje, ljubezen, on si je vse počasi pridobil. Jaz nisem verjela, da ti lahko človek pomaga, brez da bi mu rekel, niti da bi kaj zahteval od mene. Sem rekla, saj to ni mogoče. On se je centimeter za centimeter približeval, podiral vse predsodke in zidove, spontano, prav nič na silo, tako počasi. Rekel mi je: “Jaz imam sto let potrpljenja zate.””

Da je Mija našla srečo v ljubezni, razveseljuje tudi njeno mamo. Mija: “Ona ga ima zelo rada, samo naša mama je na žalost dementna. Včasih misli, da je Lovro njen brat, pa da je njen sin, vse je že bil. Vesela je, da je prijazna oseba zraven.”

Mija tako, potem ko je že enkrat izkusila pravo ljubezen, živi novo ljubezensko pravljico. Mija: “Niso samo rožice, ampak se na koncu vse pogladi in je vse v redu. Sva imela že manjši konflikt, ampak iz tega konflikta sva oba videla, da ne moreva drug brez drugega. Nama je bilo jasno, sploh meni, da ne morem brez njega, da je tista opora, ki jo res potrebujem.”

Tudi Lovro pravi, da je vesel in srečen. Njuna sreča je tudi v tem, da sta soseda. Lovro: “Mislim, da je to ena velika prednost, da sva midva tako blizu, tako se lahko vsak dan vidiva ali pogosto. Ljudje, ki imamo že nekaj kilometrov za seboj, ne moremo na daljavo. Lepše se dela, lepše se ljubezen odvija. Jaz sem tehničen tip in pomagam okoli hiše, ona pa malo poskrbi za mojo prehrano, ker je odlična kuharica in še boljša slaščičarka. Imava korekten odnos, najbolj pomembno je pa srce.”

Na vprašanje, kdaj bo poroka, pa odgovori: “Zaroka je bila, to pomeni, da morava tudi poroko zdaj izpeljati. Ena taka pravila so, v enem letu ali dveh letih. To se malo hecam ... Pomembno je, da se imava lepo, da se imava rada, da uživava v tem, da sva skupaj. Hodiva okrog, hodiva plesat, teč, in tako naprej. Res nama je uspelo. Ljubezen je tista, ki zdravi. Mene je to strahovito dvignilo, jaz sem postal čisto drug človek, tudi po izgledu. To človeka kar dvigne v življenju. Jaz sem začel pisati, ne list, novo knjigo, odkar sem spoznal Mijo.”