Mija je izgubila ljubezen svojega življenja, a je pripravljena znova odpreti svoje srce

53-letna Mija Rovtar iz Kočevja je v svojem življenju že doživela pravo ljubezen. Njena pravljica se je začela, ko je bila stara komaj 16 let. Mija: “Med počitnicami sem delala kot dijakinja v tovarni, kjer je bil on zaposlen že kar nekaj let. Ko sem zlagala papirje, sem zaslišala smeh in njegov glas. In sem šla za tem glasom. Rekla sem si, da tega fanta moram imeti. Ko sem ga zagledala, se mi je pa stemnilo pred očmi, ker je bil 16 let starejši od mene, je bil že moški in take frklje ni gledal. In potem sem za njim hodila po tisti tovarni. On je čudno gledal, sem mu rekla, da ga hočem za fanta, pa se je smejal. Je rekel: “To ne gre tako, ti si tako mlada.” Sem mu rekla: “Ne, ne, sem starejša, 18 sem stara.” Sva šla na sprehod, najprej ni hotel, ampak sva šla, pa zvečer me je čakal, ko sem končala s službo.” Vezi med njima so postajale vse močnejše in se niso pretrgale niti, ko je izvedel, koliko je v resnici stara. Mija: “Se je kar usedel. Malo je bil jezen. Takrat sem bila stara že 17 let. Ampak sem mu rekla, da ga hočem imeti, da ne bo imel miru pred menoj.”

Z možem sta bila skupaj 35 let in bil je ljubezen njenega življenja, pravi kavalir stare šole. Mija: “On je bil nenehno pozoren, v vsakem trenutku mi je hotel ustreči. Jaz sem mu govorila, da mora gledati tudi nase. 30 let je vstajal zjutraj ob štirih in najprej časopise raznašal, potem je šel v svojo službo, ko je prišel domov, je hotel pa še delati okoli hiše. On je rekel: “Jaz uživam v delu, in če se meni kaj zgodi, da bosta vidva nekako živela.” Sem mu rekla, da se mu ne bo nič zgodilo, on pa je rekel, da je le starejši in ni hotel, da žena in sin živita v pomanjkanju. Tak človek je bil. Hotel je, da sem srečna in nasmejana, hotel je vse narediti namesto mene. In potem so bile malenkosti, ki veliko pomenijo. Če sva jedla tortico in je bila jagoda gor, jo je meni dal. Ko me je zeblo, bi slekel kožo za mene. Dihal je za mene, jaz sem pa zanj.”

Toda v njuno srečo je kruto zarezala bolezen. Njen mož je zbolel za rakom in tudi ko je začel izgubljati bitko, se Mija ni mogla sprijazniti s tem, da ga bo morda izgubila. Mija: “Jaz nisem hotela verjeti do konca. Zadnjih nekaj mesecev je šlo navzdol in on je to slutil. V bolnišnici so mu povedali, da je konec. Kemoterapija je nehala delovati in on mi tega ni hotel povedati. Še onkologinjo je prosil, da mi ne sme povedati. Ko me je čisto na koncu klicala, sem mislila, da sanjam. Je rekla: “Ja, zdaj se bo treba pa posloviti.” Jaz sem mislila, da sanjam. Pred tem mi je hotel povedati, kako naj živim naprej, ampak jaz tega nisem hotela sprejeti. Pa je pisal v zvezek. Je rekel: “Če nočeš mene poslušati, potem pa vsaj ta zvezek odpri, ko bom jaz umrl.” Jaz sem šla potem prve mesece samo po tem zvezku. Nisem vedela čisto nič.”

Mija je prepričana, da takšne zveze ne bo več izkusila, a v njej se je prebudila želja po vnovični ljubezenski sreči. Našlo se je tudi nekaj moških, ki jih je očarala, toda Amorjeva puščica je še ni zadela. Mija: “Prijateljsko smo se že nekaj srečali, ampak to so samo moški prijatelji. Gremo na kavo, lahko se slišimo ... Jaz moram res začutiti tisto pravo ljubezen, tisto iskrico, tisti nasmeh. Ne bi imela partnerja samo zato, da ga imam. Jaz hočem, da bi bilo obojestransko, da bi obadva v srcu čutila vsaj približno pravo ljubezen. Brez tega ni nič. Lahko bi rekli, da so to kar skromna pričakovanja.”

Glede materialnih zadev ji je popolnoma vseeno, na vrhu njenih skromnih želja so toplina, spoštovanje in zaljubljenost. Zato se je prijavila k sodelovanju v Ljubezni po domače, na njeni novi dogodivščini pa ima podporo znancev in prijateljev, ki bodo navijali za to, da spet doživi ljubezen. Mija: “Kdaj bo, me sprašujejo. Pa vprašajo, koliko je pošte. Sem rekla: “Vlak vozi polne vreče.” Ti, ki me poznajo, so mi rekli, da me bodo gledali. Se bomo malo nasmejali. Samo da ne bom tisti najbolj zoprn lik, ko bodo vsi na stranišče bežali, ko me bodo zagledali. (smeh)”

Novico je obelodanila tudi svoji 92-letni mami, ki boleha za demenco. Mija: “Rekla sem ji, pa se je smejala. Je rekla, naj še njej katerega najdejo.” Mija se je povsem posvetila skrbi zanjo in je ne bi zamenjala za nobeno prijateljico. Mija: “Mama je zabavna, kakšen dan je pa tudi težka. Po vremenu, ampak to je treba v zakup vzeti pri 92-ih. Ko ona počiva, si vzamem čas zase, grem plavat, teč, pa na kakšno kavico. Ko zvečer zaspi, grem malo rolat. Čez dan je pa delo 24 ur vsak dan. Jaz dam vse od sebe. Ampak jo kar pogrešam, če je kakšen dan ni poleg mene. Veliko je dala skozi, v taborišču je bila, njeno mamo so dali v Auschwitz, dva njena brata so ubili, 17 in 18 let stara. V partizanih je bila, med najmlajšimi partizankami, napisala je dve knjigi, prevajala je, štiri punce je gor spravila, ni imela lahkega življenja. Fejst punca je bila, rada je pomagala drugim, ni pa imela sreče z moškimi, dvakrat je bila ločena. Je bila pridna zelo, samo oni niso bili.”

Mija pravi, da bo njen izbranec moral upoštevati tudi njeno mamo in znati z njo. Vsekakor pa so v njunem domu dobrodošli moški, ki jim ne manjka poguma. Mija: “Naj se kar opogumijo ... Če ne, pa ni dedec. Če tam v kotu gleda slikice, prijavil se pa ne bi, to ni dedec in takšnega res ne rabimo, absolutno ne.”

Poleg Mije na vaša pisma čaka še osem junakov podeželja. Izpolnite prijavnico ali pa jim pošljite pismo na naslov: Ljubezen po domače, p. p. 777, 1000 Ljubljana.