Dame Ivana zasipavajo s ponudbami, ta pa se ne namerava prenagliti

Ivan Kirbiš je že izkusil zakonsko življenje, a sta se z ženo ločila že pred leti. Po dolgem obdobju samskega življenja se je odločil odzvati na klic ljubezni, Ljubezni po domače. Ivan: “Na tej mali kmetiji, ki jo imam, zvečer malo sedeš k telefonu in malo pred televizijo, pa sem to našel, pa sem samemu sebi rekel, da zakaj pa ne bi poskusil. Že za tisti čas, da mogoče najdeš neko družbo, prijatelje, da malo pobegneš. Da nisem sam na tem mojem hribu.”

Prijavil se je, da bi osvojil srce rože iz Domžal, Nade Zajc. Ko jo je prvič srečal v živo, mu je zaigralo srce, navdušenje nad njo pa ni pojenjalo niti v nadaljevanju. Ivan: “Prijetna ženska, z besedami tudi, s pogovorom, kolikor sva ga imela, sva se kar lepo ujela.” Prizna, da ga je pritegnil tudi njen videz: “Moški kot moški moramo pogledati takšno žensko.”

Ker se je do konca trudil in jo zasipaval s pozornostmi, je Nada prav njega povabila na romantično potovanje. A je sledilo razočaranje zanj in za vse romantične duše, kajti junakinja podeželja je povedala, da iskric med njima ni bilo. Ivan pravi, da so bile, vsaj z njegove strani, kajti Nada mu je bila zelo všeč. Ivan: “Saj veste, moški smo taki, se mogoče prej zaljubimo kot ženske.”

Kot pravi Ivan, ima življenje svoje poti. Z Nado sta ostala prijatelja, zapomnil si bo tudi pohvale, ki mu jih je namenila in jih je bilo lepo slišati, od tega, da je v redu človek, pozoren in delaven, celo malo preveč delaven. Ivan: “Saj to me tepe v življenju, da si ne vzameš časa za sebe, za tisto, kar bi moral, ampak zdaj sem že začel prihajati k sebi. Nada mi je rekla, da se moram umiriti in se mogoče zdaj tudi njenih besed držim, da se je treba umiriti in da je treba tudi na sebe misliti. Videti je, da je našla tisto, kar potrebujem.”

Krajani tako ne čakajo več, da bi Nado pripeljal na svojo kmetijo. Ivan: “Saj se je videlo na koncu, tudi jaz sem povedal, da je življenje takšno, da če ne gre skupaj, ne gre.” In še razkrije, da so bili njegovi najbližji pred začetkom snemanja v skrbeh: “Najprej so se bali, kaj bodo rekli drugi, da če bom šel, da ne bi delal česa takega, da ne bi bilo za televizijo ali da ne bi mogel komu v oči pogledati. Tako da mislim, da sem se tudi normalno obnašal.”

Enakega mnenja so očitno tudi gledalci. Ivan: “Včasih mi je kar malo nerodno in ne grem v trgovino, ker bežim, ker me gledajo. Zadnjič sem bil na pohodu pri Prevaljah in so me ženske tam zagledale in sem kar bežal iz enega kota v drugi kot.” Ko se pošalimo, da ne sme bežati, da mora sam loviti njih, odvrne: “To so pa bile malo prestare za mene. To so bile bolj babice. Se mi zdi, da so ljudje srečni, če lahko pozdravijo in kakšno besedo s tabo spregovorijo, in so ponosni, da se lahko potem pohvalijo nekje v družbi, da so nekoga videli.” In še razkrije: “Branko včasih pride k meni in greva malo na špancir, da se malo ven mečeva. Da natakarice norijo za njim, potem sem pa še jaz na vrsti.”

Pa se je zdaj, odkar je prepoznaven, opogumila katera dama in ga kontaktirala? Ivan: “Je kar precej tega, ampak imajo čudne želje. Po vsem tem življenju, ki sem ga imel, se ne bi rad kar zaletel, pa naredil napako. Nisem izbirčen, ampak vedno pravim, da če je spoštovanje, pride tudi vse ostalo. Samo to je potrebno. Mene ne more nihče prestaviti v mesto, v blok, na beton. Jaz sem, kot pravimo pri nas, selski dečko oziroma vaški otrok. Če nimam nekaj zelenega okoli sebe, potem se ne počutim dobro.” Moti ga tudi, če si dame ne želijo imeti živali. Ivan: “Meni pa živali pomenijo veliko in če jih nekdo nima rad, potem se tudi jaz ne družim rad z njim.”

In če je kdaj pravi čas za kmetijo, je to prav zdaj. Ivan: “Vrt imam, posadil sem vse, imam ovčke, konjičke, mali vinograd za dušo, dela ne zmanjka. Je pa tisto lepo, ko stopiš čez prag in utrgaš paradižnik in papriko, ki si ju sam pridelal, in poješ.” In prideš do zaključka, da se bo zagotovo našla prava ženska duša tudi za njegov raj v Vareji blizu Ptuja. Ivan: “Upanje umre zadnje.”