Sara Bajec iz Kmetije naprej v boj za boljši jutri

Na posestvu letošnje Kmetije nisi bila kot tekmovalka, temveč novinarka pod krinko. Kot si povedala, si opozarjala na napake, zaradi tega pa te je družina izbrala za prvo dvobojevalko. Ali je potuhniti se in zbirati informacije potemtakem zate bila misija nemogoče?

Skozi življenje me je vedno vodil močan etični kompas, zato je bila ta naloga zame res misija nemogoče. Vsak dan znova sem se namreč spraševala, če so moja poročanja ter delovanje znotraj družine v sozvočju z njim. Sem človek, ki vedno govori odkrito in iskreno, kot oseba X pa tega do neke mere nisem smela početi in to me je začelo notranje razjedati. Zato sem tu in tam svoji družini vseeno povedala, kaj si resnično mislim, saj menim, da se lahko na napakah učimo in jih izboljšamo, če si jih uspemo priznati ter se z njimi soočiti. A družba, kot sem že ničkolikokrat ugotovila, ne mara ogledal. Upam, da se bo to v prihodnosti kdaj spremenilo. Do takrat pa bom očitno brez službe. (smeh)

Imela si še eno možnost, da bi se izognila areni, in sicer v dvoboju s Timom Novakom. Zakaj je nisi izkoristila in zavlačevala še bolj kot izzivalec, ki je želel ostati v šotoru?

Tima sem si kot nasprotnika izbrala, saj sem menila, da bi med vsemi njimi proti njemu najlažje častno izgubila. Tako bi tudi poskrbela, da se v areni ne bi odvil ženski dvoboj. Načrt mi ni uspel, saj se je Tim odločil borbo predati, sama pa se takšnih iger ne želim igrati. Če zmagam ali izgubim, želim, da je boj pošten. Imam pač neka načela, ki jih nobena služba ne more omajati.

Člani tvoje družine so bili presenečeni, ko so izvedeli, kdo pravzaprav si. Tamara Talundžić je povedala, da to ne bo vplivalo na vajin odnos, bila je zelo čustvena. Jokala pa si tudi ti. Ali te je presenetilo, da te je igra tako zelo povlekla vase?

Res je, Kmetija je igra, a znotraj nje se pokažejo pravi obrazi. Lahko bi rekla, da je Kmetija pravzaprav igra le za gledalce, v njej pa smo resnični ljudje s svojimi čustvovanji, osebno zgodovino in zgodbami. Jokala sem, ker sem se na določene člane družine zelo navezala, hkrati pa do njih nisem bila v popolnosti iskrena in to me je resnično bolelo. Vesela sem, da sta tako Tamara kot Maja na koncu razumeli mojo stisko in sta me bili sposobni videti onkraj moje naloge. Komaj čakam, da se srečamo zunaj in da se končno odkrito objamemo.

Kot sodelavka Kmečkega lista si pripravila nekaj vsebin, imela pa si malce drugačen način poročanja, kot ga je imel drugi novinar pod krinko, Luka Juren. Tvoj kolega je poročal brez dlake na jeziku oziroma ni izbiral besed. Kako bi to komentirala?

Način Lukovega poročanja me je šokiral, ni pa me ravno presenetil. Je pa to izjemno plastičen prikaz tega, kako lahko enako nalogo dva različna človeka opravljata popolnoma drugače. Ljudje smo različni. Enim bolj ustreza Lukov način, drugim pa moj. Kateri je 'pravi', naj odloči vsak pri sebi. Sem pa opazila, da je tekom dni tudi Luka začel spreminjati svojo retoriko in način poročanja. Naloga je res težavna, zato mu lahko kot sodelavka glede začetne brutalnosti pogledam malce čez prste, kako pa se bo znašel v prihodnosti, bomo pa še videli. Naloga je vse prej kot lahka in vsak se je trudil na svoj način.

Si pa tudi sama povedala nekaj krepkih o Klari Vodopivec, opisala si jo kot manipulatorko in taktizerko. Ali si še vedno takšnega mnenja?

Ja. O njej nekako sploh ne bi izgubljala besed. V življenju ji želim predvsem zdravja. Upam, da bo nekoč začela svojo inteligenco uporabljati v dobre in plemenite namene, sploh zato, ker dela v vrtcu, in to dejstvo me, glede na videno in doživeto, iskreno rečeno, malce skrbi.

Ogledala si si lahko prve oddaje Kmetije. Ali te kaj presenetilo?

Presenetilo me ni pravzaprav nič, mi je pa bilo rahlo smešno opazovati vzorec, kako nekateri vrli in močni dečki nikoli ne znajo priznati svojih napak. Vsi, ki so se nekako znašli na zatožni klopi, so iskali izgovore in za svoja dejanja okrivili nekoga ali nekaj drugega. Nihče ne zna pokončno prevzeti odgovornosti. Da o lažeh, izkrivljanju resnice in zamerljivosti sploh ne govorim. Je pa kralj teh 'spretnosti' zagotovo Kristijan. Kraljica Kmetije pa je vsekakor naša Anja. Upam, da bodo gledalci sposobni izluščiti dejansko bistvo, ki stoji za poplavo njenih besed. Punca je zabavna, pronicljiva, izjemno dobrega srca in poštena.

V svoji predstavitvi si povedala, da delaš na projektu Urad za srečo. Nam lahko zaupaš kaj novega v zvezi s tem?

Po vsem, kar sem videla in doživela na Kmetiji, ki je nekako odraz skupnosti v malem, se mi zdi, da so Uradi za srečo ena od nujnih poti bodoče družbe. Ljudje moramo začeti bolj aktivno delovati na področju kultiviranja solidarnosti, prijaznosti, srčnosti in pomoči drug drugemu. Ne samo ob krizah, temveč vsakodnevno. Moje ideje so sicer vedno nekoliko pred časom, zato v lokalni velenjski skupnosti do sedaj od vodilnih še nisem prejela nekega posluha. Mogoče ni to nič čudnega, saj tako kot na Kmetiji, tudi doma, v Velenju, opozarjam na napake in sem zato morda komu trn v peti. Pa vendar, upam, da bodo nekateri kmalu uspeli pogoltniti svoj ponos in spoznali, da vse, kar delam, delam resnično in izključno v veri za boljši jutri, tako za ljudi kot za naravo. Če pa se najde v Sloveniji kakšen mecen/sponzor, ki bi podprl moja prizadevanja, pa se ga seveda nikakor ne bom branila. (smeh) V bistvu bi tukaj kar izkoristila priložnost in pozvala dobre duše, da se združimo in ta projekt prihodnosti materializiramo v sedanjost.

Tekmovanje se nadaljuje. Kateri tekmovalci so po tvojem mnenju in opažanjih največji konkurenti in potencialni zmagovalci letošnje Kmetije?

Cenim delo, ne cenim pa spletkarjenja in vzpenjanja na vrh preko vseh trupel. Kdor koli bo uspel v tej igri ohraniti hrbtenico in čast, bo zame zmagovalec. To ne pomeni, da bo domov vzel tudi 50.000 evrov. Bo pa domov odšel z glavno nagrado in to je zame z dvignjeno glavo in čisto vestjo.

Spremljajte Kmetijo od ponedeljka do petka ob 21. uri na POP TV, vsako oddajo pa si lahko ogledate dan prej na VOYO.