Andrea, spoznali smo te v Kmetiji in s tem tvojo zgodbo. Širši Sloveniji si se predstavila kot interspolna oseba in s tem se je sprožil plaz vprašanj, komentarjev in ne nazadnje tudi pogovorov o intespolnosti. Nam lahko pojasniš, kaj to je, za tiste, ki se do zdaj s tem terminom še niso srečali?
Kdaj si ti prišla do tega, da si interspolna? Kot otrok se seveda niti ne moreš zavedati, kaj to sploh je, kaj se dogaja s teboj in tvojim telesom ...
Jaz sem se od samega otroštva zavedala, da moj spol ni takšen, kot pri drugih fantkih ali punčkah, ampak da je čisto specifičen. Normalno pa kot otrok nisem vedela, kaj to pomeni. Mislila sem, da to tako mora biti. Tako kot so nekateri otroci rojeni z Downovim sindromom, so drugačni, in tako sem bila tudi jaz drugačna. Živiš naprej. Kasneje, skozi samo odraščanje, so se spreminjali tudi moji spolni organi. Formacija spola je potekala v drugi smeri, kot bi morala sicer potekati pri moških. Ko sem prišla v čas najstništva, sem začutila ogromne spremembe na telesu in v sebi. Takrat sem se začela zavedati, da se z menoj nekaj dogaja, in takrat sem dojela, da to, kar se dogaja z mano, ni nikakor v redu.
Ko si se rodila, so te označili za moškega, a si se vedno počutila kot ženska. Imam prav?
Torej ženski del spolnega organa se je normalno razvijal ... Kaj pa je z moškim spolnim organom, s tem presežkom, kot mu praviš?
Moški del spola se nikoli ni razvijal, nikoli ni imel funkcije, verjetno se zaradi ženskega reproduktivnega organa, notranjega razvoja (maternica, jajčniki, op. a.), ni mogel razvijati. Kar se tiče ženskega dela, se je razvijal, a se ni razvil čisto do konca. Jaz na primer do določenih let nisem imela normalne menstruacije. Pri 12, 13 letih sem imela bolečine v trebuhu, ki so bile vedno močnejše, ni pa bilo krvavitev, zato se nisem zavedala, kaj se dogaja. Dokler se nisem vzela v roke in začela raziskovati same sebe; na koncu sem ugotovila, da sem rojena kot interspolna oseba. To sem ugotovila na prvem ultrazvočnem pregledu, ki je bil zelo neprijeten. Najprej, ker me je pregledal moški zdravnik in mi ni verjel, da se z mano nekaj dogaja. Dobila sem vtis, da si je predstavljal, da sem si vse to izmislila, da se z mano ne dogaja nič. Ko pa me je zelo podrobno pregledal, je spremenil izraz obraza in je rekel, naj mu še enkrat povem, kako potekajo moje težave, naj pojasnim, kakšne so bolečine in kje se pojavljajo. Ko je rekel, da se bova pogovorila o vsem, sem vedela, da je nekaj narobe. Ko se je vse končalo, sem se usedla in mi je razložil, da sem rojena kot interspolna oseba. Sem pa rojena v zelo majhni vasi, kjer medicina niti ni tako napredna. Takrat mi je rekel zdravnik, da na tem področju nima veliko znanja, in mi je dal nekaj kontaktov in smernic, na koga se lahko obrnem. Predlagal mi je, da začnem z blokatorjem hormonov, da bi se zadeve normalizirale, in da bom mogla v kratkem času sprejeti odločitev, kako naprej, ker na dolgi rok to ne bi moglo funkcionirati, ker so bile bolečine vedno težje in močnejše.
Ti si prejela hormonsko terapijo, da bi se hormoni bolje razvijali, če prav razumem?
Načeloma sem začela z blokatorji hormonov z razlogom, da bi se moje zdravstveno stanje izboljšalo. Takrat sem imela ogromne bolečine in sem tudi izgubljala kilograme, dobila sem močne krvavitve, ki so bile zelo neprijetne. Takrat sem dobila potrjene informacije, da so bile vse to, kar se je dogajalo, menstrualne težave. Najprej sem jemala blokatorje hormonov, da bi se moje telo normaliziralo, in tukaj so se začele zelo velike spremembe na meni, predvsem sem imela veliko čustvenih nihanj – najprej sem bila zelo vesela, potem pa žalostna. In to je trajalo nekaj časa. Ko sem končala s terapijo blokatorjev hormonov in ko so bolečine prenehale, je moje telo začelo normalno funkcionirati. Moj menstrualni cikel je začel normalno teči in takrat sem načeloma začela s pravo hormonsko terapijo.
Si šla na kakšno plastično operacijo, glede na to, da si imela spolni presežek, kot si se izrazila sama ...
Povedala si, da si odraščala v majhni vasi, kjer medicina ni bila zelo razvita, tudi ljudje so manj odprti za 'drugačnost'. Kako te je sprejemala okolica?
Res je, da sem odraščala v zelo majhni sredini in tam nikakor nisem bila srečna. To je dejstvo. Ne bom rekla, da je bilo vse črno, so bile tudi zelo lepe stvari, lepo trenutki. Ampak imela sem tudi veliko težkih trenutkov, težka soočanja z ljudmi iz te okolice. Na koncu koncev nisem razumela same sebe, zato nisem mogla pričakovati, da me kdo drug razume. Na neki točki sem mislila, da sem istospolno usmerjena, pa sem se potem zavedla, da nisem. Potem sem si predstavljala v glavi, da sem transspolna, in nato spet ugotovila, da to ni to. Ko namreč spoznaš transspolno osebo in vidiš, na kakšen način to funkcionira, kako potekajo spolni odnosi in vse to, sem spet videla, da to ni to. Ko sem prišla do točke, da sem ugotovila, da sem interspolna oseba, sem se preselila v drugo državo in nisem imela časa, da bi videla, kako se spremeni okolica. Odraščanje je bilo težko. Nisem bila razumljena s strani drugih ljudi. A to niti ni takšen problem. Problem je, da nisem bila razumljena s strani družine in nisem imela podpore. Rekla bi lahko, da sem bila podpora samo sama sebi.
Kaj pa odraščanje, ko si najstnik, ko si v osnovni šoli ... Vemo, da so lahko otroci tudi kruti, nesramni do vrstnikov. Kako si se ti počutila?
Počutila sem se zelo neprijetno, ker sem bila ... fantek. Ja, ne morem reči drugače, ker so mi ta spol pripisali. Tako sem živela nekaj časa, četudi nisem bila dejansko fant. Ne vem, recimo fantje so me vedno doživljali kot punčko, ker sem vedno s punčkami preživljala čas. Bilo je nekaj šal na moj račun, ampak ni bilo tega tako zelo veliko. Nikoli ni bilo fizičnih obračunavanj z vrstniki, bilo pa je kar nekaj žaljivk. Ampak jaz sem se vseeno predstavila kot dobra učenka in so me imeli vedno kot nekakšno pomoč, kot nekoga, ki je sposoben. Sama mislim, da se mora človek vedno predstaviti s svojimi kvalitetami in potem, kaj on dejansko je.
Imaš sina Nica, za katerega smo izvedeli medtem, ko si bila na Kmetiji. Kako je potekala nosečnost?
Kaj pa sam porod, kako je bilo zate?
Imela sem carski rez, ker takrat naravni porod še ni bil mogoč, ker še nisem odstranila spolnega presežka. Kar se tiče samega poroda, sem bila itak v nezavestnem stanju. Vem pa, da je bilo okrevanje zelo težko.
Hvala, Andrea, da si se nam zaupala, verjamem, da o tem ni lahko govoriti. A povej mi še za konec. Se ti je zdaj kdo javil, odkar si svojo zgodbo zaupala širši javnosti?
Dejstvo je, da sem po Kmetiji postala prepoznavna širši javnosti, kar po eni strani niti ni tako slabo. To je bil tudi moj namen. Prišla sem na Kmetijo, da bi razbila za tabu. Ne zaradi sebe, ampak zaradi drugih oseb, staršev, ki imajo interspolne osebe. Da vedo, kaj se dogaja z njihovimi otroki. Zdaj, ko sem prišla iz šova, ko sem pregledala vsa sporočila, sem bila navdušena nad podporo, ki sem jo dobila. Pozitivno presenečena pa sem bila, ko se mi je oglasila mamica, ki me je prosila za pomoč in nasvet, ker ima interspolnega otroka. Me je prosila za nasvet, za pomoč, kako naj ona pomaga sebi in svojemu otroku. Se dogaja, tudi organizacije me vabijo k sodelovanju, da bi o tem govorila še širše in še več. Mislim, da sem na pravi poti, da naredim nekaj v tej smeri. Ne bo lahko, definitivno. To je ogromna odgovornost. Zavedam se, da tega ne morem narediti sama.
