Shefali Tsabary je ameriška klinična psihologinja, ki je svojo kariero posvetila predvsem raziskovanju vzgoje otrok in zapletenih odnosov med starši in otroci. O tej temi je napisala tudi več prodajnih uspešnic, ki jih berejo starši po vsem svetu (njeni knjigi Ozaveščeni starši in Prebujena družina sta prevedeni tudi v slovenščino).
"Želja vseh nas je biti najboljši starš svojemu otroku ter da bi bili naši otroci srečni. Naj vam razkrijem eno skrivnost – recepta za to ni, obstaja pa način, s katerim boste lažje razumeli svojega otroka. Gre za način razumevanja, kaj čutimo kot starši in kako smo se počutili, ko smo sami bili otroci. Ko rešimo to uganko, se odgovori ponudijo sami od sebe," pravi Tsabaryjeva, ki jo pogosto v svoje oddaje vabi tudi slavna ameriška TV voditeljica Oprah Winfrey.
Zdaj strokovnjakinja na povabilo Fundacije Novaka Đokovića prihaja na mini turnejo v Evropo, v okviru katere bo imela predavanja v Beogradu, Ljubljani in Zagrebu. Slovenijo bo obiskala 18. septembra, ko se bo na dogodku Podpora, ne popolnost pogovarjala z Jeleno Đoković. O tem, kaj je zavestno starševstvo, kateri so najpogostejši miti o dobrem starševstvu in kaj lahko občinstvo pričakuje od dogodka v Ljubljani, smo se s strokovnjakinjo pogovarjali prek videoklica.

Vaš pristop k vzgoji otrok oziroma koncept zavestnega starševstva je nekaj relativno novega, Oprah ga je celo označila za revolucionarnega. Ali lahko pojasnite, kaj je zavestno starševstvo in kako lahko nekdo postane zavesten starš?
Zavestno starševstvo je zelo radikalen, revolucionarno drugačen pristop k starševstvu. Razlikuje se od tradicionalne paradigme starševstva zato, ker tradicionalni koncept govori o popravljanju in vzgajanju otroka, medtem ko zavestno starševstvo govori o tem, da morajo starši vzgajati sebe, zato da so, kar se da, najboljši starši svojim otrokom. Torej, govori o tem, da se morajo starši zavedati svojih lastnih težav, svoje lastne čustvene prtljage, svojega lastnega otroštva, zato da razumejo, kako s tem vplivajo na svojega otroka.
Veliko osebnih težav in travm, s katerimi se srečujemo v življenju, izvira iz našega otroštva. Kako se lahko osvobodimo teh travm in negotovosti iz otroštva in smo boljši starši svojim otrokom?
Dobro je, da dobro preučimo svoje otroštvo in razumemo vzorce, ki smo jih podedovali iz otroštva, ter smo pozorni na to, kako se ti vzorci pojavljajo pri naši vzgoji otrok. Denimo, ko se močno razjezimo na otroka, lahko potegnemo vzporednice iz našega otroštva in premislimo, kako se nekaj iz našega otroštva pojavlja v sedanjem trenutku in nas je spomnilo na neko travmo, da se zdaj tako močno odzivamo na nekaj, kar je naredil naš otrok. Na primer, če vaš otrok ne dobi vabila na neko rojstnodnevno zabavo, vas to mogoče spominja na to, kako sami niste bili vključeni v skupino in potegne na plan vaše negotovosti glede občutka pripadnosti, zato morda na takšen dogodek, ki je povezan z vašim otrokom, reagirate bolj burno. Tako neko situacijo, ki bi lahko šla mimo relativno mirno, naredite veliko slabšo, kot je.

Kako lahko nekdo izboljša svoje reakcije, ko se torej zave teh svojih 'sprožilcev'?
Prvi korak, ko vas nekaj razburi, je, da razumete, da zunanji sprožilec sproža nekaj v vas. Toda, ta zunanji dejavnik ni pravi problem. Pravi problem je tisto, kar se je sprožilo v vas. Starši torej morajo biti pripravljeni, da bodo znali svojo pozornost obrniti vase in se vprašati: kaj se je ta hip sprožilo v meni in zakaj se tako močno odzivam? Torej, postavite si ta vprašanja. Pri tradicionalnem konceptu starševstva samo reagiramo, kaznujemo otroka, kričimo na otroka in gremo naprej. Za naš odziv krivimo otroka. Vendar pa se ne zavedamo, da s tem vplivamo tudi na otroka.
Raziskave kažejo, da so današnji otroci pod velikimi pritiski. V enem od svojih govorov ste omenili, da ima vsak peti otrok v ZDA znake duševnih motenj. Kaj povzroča te motnje in kako lahko starši pomagajo otrokom, ki se spopadajo s temi pritiski?
Tako je, stopnja duševnih motenj je v porastu. Misli, da je to posledica tega, da so otroci pod številnimi pritiski in pričakovanji, da so popolni. Ti pritiski so vse večji zaradi družbenih medijev. Otroci se vse bolj primerjajo z modeli in filtriranimi podobami. V preteklosti so se otroci primerjali z otroci iz sosednje ulice, zdaj pa se primerjajo z vsemi na spletu in zaradi tega je tesnoba vse večja. Nenehno primerjanje in tekmovanje namreč povečuje občutke tesnobe.

Kaj to pomeni za družbo in njeno prihodnost?
To vsekakor ni dobro. Na trgu je vse več drog, tako zdravil kot 'rekreacijskih' drog, ki se uporabljajo za pomiritev tesnobe. Vse več je samomorilnosti. Več je nestabilnosti in postajamo vse bolj izolirani drug od drugega. Zato je dobro, da prihajam osebno v Slovenijo. Ljudje se moramo srečevati osebno, saj smo zelo pogrešali neposreden stik. Predolgo smo sedeli doma in se izolirali.

Kakšna je razlika med konceptom zavestnega starševstva in tradicionalnega starševstva? In kako se izogniti preveč permisivni vzgoji, ki se je izkazala prav tako za škodljivo?
Zavestni starši niso permisivni starši, prav tako pa nimajo potrebe po tem, da bi svoje otroke preveč nadzorovali. Sebe vidijo kot vodnike svojim otrokom. Ne nadzorujejo njihovega življenja in niso njihovi "šefi", prav tako pa ne gre za to, da bi se izogibali svoji odgovornosti ali preprosto dvignili roke. Zelo so povezani in usklajeni s svojimi otroki v vsakem trenutku. In ko ste tako povezani in usklajeni, potem niste preveč permisivni in nimate potrebe po nenehnem nadzoru, pač pa z otroki zgradite lep odnos, ki dopušča otrokom, da sami upravljajo s svojim življenjem.
Dandanes ima vse več ljudi otroke v poznejših letih. V kakšnem smislu je to dobro in kakšne izzive predstavlja tako velika generacijska razlika med starši in otroci?
Med vsako generacijo obstajajo razlike. Izziv je le, da morate biti na tekočem z zadnjimi trendi. Denimo, trenutno sem jaz starejša generacija in moja hčerka je mlajša generacija in sama sem povsem v šoku glede mlajše generacije. Toda, zavedam se, da se je tako nekoč počutila moja mama zaradi mene. Torej, vsaka generacija prinaša takšne šoke. Moramo se izobraževati, se prepustiti zadnjim trendom. Prav tako pa ne smemo pozabiti dobre plati svoje generacije in priznati dobre plati novih generacij. Če se upiramo novim generacijam in vsemu, kar počnejo, bodo počeli isto, kar smo mi. To pa je: nehali bodo govoriti s svojimi starši, skrivali bodo vse pred starši. Vendar tega si ne želite, pa pa si želite ustvariti most med generacijama.

Dandanes družbena omrežja igrajo pomembno vlogo v življenju otrok. Česa se pri tem morajo zavedati starši, kakšen je vaš nasvet glede tega, kako naj otroci uporabljajo nove tehnologije?
Staršem svetujem, da če želijo manj težav, naj svojim otrokom ne dajejo pametnega telefona z vsemi aplikacijami. Tudi, če otroku dovolite uporabo pametnega telefona, ni treba, da so na njem nameščene aplikacije in da ima dostop do spleta, vsaj do najstniških let. Otroci ne potrebujejo pametnih telefonov, saj imajo ti izjemno toksičen in zasvojljiv potencial. In otroci pri njihovi uporabi nimajo mere. Vedno pravimo, da jih otroci znajo uporabljati, vendar jih v resnici ne znajo. To je, kot bi otroku dal drogo in rekel: "Samo pametno jo uporabljaj, ne pretiravaj z njo." Nihče jih ne zna uporabljati zmerno, zato jih ne želite dati otroku, ki še ni zmožen nadzirati svojega uma, zato morajo biti starši zelo previdni.
Kaj pa najstniki? Kakšen je vaš nasvet glede njihove uporabe pametnih telefonov in družbenih omrežij?
Tudi pri najstnikih lahko postavite meje. Denimo, do 16. leta naj nimajo pametnega telefona v svoji sobi, pač pa ga morajo pustiti zunaj. Ali pa denimo, da lahko telefon uporabljajo le nekaj ur na dan. Te omejitve naj bodo od 13. do 16. leta zelo stroge, od 16. do 18. leta manj stroge, po 18. letu pa so polnoletni, tako da ne boste več imeli nadzora.
Kakšen je profil staršev, ki se na vas obračajo po pomoč glede vzgoje otrok?
K meni prihajata dva tipa staršev. En tip so starši, ki pridejo v napadu panike, ko je že prepozno in obupani potrebujejo pomoč. Druga vrsta staršev pa so takšni, ki želijo postati boljši starši, saj želijo biti bolj zavestni starši, zato pridejo še preden se pojavijo težave. Vendar, večina pride, ko so se težave že pojavile.
Pa je takrat, ko imamo težave, že prepozno za nov koncept starševstva?
Ne, nikoli ni prepozno, le bolj težko postane. Vendar nikoli ni prepozno, saj naš cilj ni, da bomo popolni starši. Če smo zamočili, smo zamočili. In kaj lahko storimo? Lahko se potrudimo, da bomo stanje nekoliko popravili.
Pravijo, da želijo vsi starši biti najboljši starši svojim otrokom, vendar na koncu vsi delajo napake in na tak ali drugačen način "zamočijo" pri vzgoji otrok.
To je res. 100-odstotno vsak otrok na svetu, vključno z mojim, lahko navedejo daljši seznam stvari, ki smo jih starši naredili narobe. "Mama, vedno si bila ob meni!" Da, tudi to je lahko problem. "Zakaj si bila vedno ob meni, razvadila si me."
Imate kakšen nasvet posebej za mame, ki nenehno skrbijo glede počutja otrok in njihove prihodnosti? Kako lahko uravnotežijo te skrbi oziroma jih zmanjšajo, da s to nenehno zaskrbljenostjo ne vplivajo na svoje otroke? Kako si lahko same pomagajo, da se bolj sprostijo v tej vlogi?
Mama, ki se preveč osredotoča na otroka, to običajno počne zato, ker uporablja otroka za to, da si ustvari lastno identiteto. Ko razumete, da otrok ni na svetu zato, da vam bo dal identiteto, si morate najti kakšen hobi. Otrok ni vaš hobi. Otrok ni vaš projekt, s katerim se strastno ukvarjate. Otrok potrebuje vodnika, mi pa pogosto iz otroka naredimo projekt, kot bi šlo za doktorat. Vendar pa otroci niso vaš posel, vaš projekt ali vaš doktorat. Svoje strasti morate usmeriti v nekaj drugega, tako boste tudi imeli zdrav in uravnotežen odnos z otrokom. V nasprotnem boste skušali mikroupravljati z otrokom, saj je v tem primeru vse, kar otrok počne, vaša stvar, kajne?
Prvič boste obiskali Evropo. Kaj pričakujete od te "turneje" in kaj lahko ljudje pričakujejo na vaših dogodkih?
Zelo sem navdušena, že zdaj mi je všeč občutek vaše države. Ljudje lahko pričakujejo, da jih bo ta nov pristop starševstva šokiral in odprl možgane, prav tako pa lahko pričakujejo, da se bodo naučili nekaj metod in tehnik, ki jih bodo lahko preizkusili takoj, ko pridejo domov s predavanja. Lahko se naučijo nove miselnosti glede vzgoje otrok in kako lahko svoj odnos z otrokom pripeljejo iz kaosa in konflikta v lepoto in radost. In naučili se bodo, kako uživati v tem procesu, ki je lahko sicer zelo stresen.

Je ta dogodek namenjen predvsem za starše in tiste, ki načrtujejo otroke, ali pa je primeren tudi za tiste, ki ne spadajo v te kategorije?
Predavanje je seveda zelo primerno za starše in tiste, ki bi to radi postali. Je pa tudi koristno za ljudi, ki želijo zgolj izvedeti kaj več o tem, kako je nanje vplivalo njihovo otroštvo oziroma vzgoja. Dobro je, da se ozremo v preteklost in ozavestimo, kako so naši starši vplivali na nas in nas "zavozili", in se naučimo, kako lahko zacelimo te rane.
Odgovarjali boste tudi na vprašanja iz občinstva. Ste morda že dobili kakšen vpogled v to, kakšna vprašanja lahko pričakujete od staršev v Sloveniji?
Mislim, da si večina staršev želi vedeti, kako obvladati zasvojenost z ekrani, kako otroka motivirati in kako se spopasti s pritiski vrstnikov. To so običajna vprašanja, ki jih prejemam. Ali pa, kako obvladati zavestno vzgojo otrok s partnerjem, ki ni zavesten starš. Zelo rada odgovarjam na vprašanja iz občinstva, saj tako predavanje postane bolj osebno in bolj živo.

V okviru dogodka ponujate tudi možnost, da se manjša skupina staršev, približno 15, z vami pogovori tudi v bolj intimnem vzdušju. Kaj lahko pričakujejo od tega srečanja v manjši skupini?
Na tem srečanju se bomo poglobljeno pogovorili o stvareh, ki so bolj osebne, ki bolj bolijo.
V Evropo prihajate na povabilo gospe Jelene Đokovič, soproge slavnega teniškega igralca Novaka Đokovića. Kako jo poznate in ali je to prvič, da sodelujete z njo?
Da, to je prvič da uradno sodelujeva. Spoznali pa sva se zato, ker je certificirana trenerka pri mojem inštitutu zavestnega starševstva. Zelo je strastna glede tega in vesela sem, da imam odlično partnerico v tem delu sveta. Zelo sem počaščena. Moje sanje so, da imam predanega lokalnega partnerja, ona in njena fundacija pa sta zelo predana temu, da pomagata staršem, da postanejo boljši starši svojim otrokom.
Za konec še na kratko: kako so videti zdravi, ozaveščeni odnosi med starši in otroci?
To so predvsem tisti odnosi, kjer starši razumejo, da bodo otroci živeli svoje življenje, da bodo delali napake in da morajo izkusiti lastne življenjske izkušnje. Ne moremo mikroupravljati z njimi, jih nenehno nadzirati ali jim kazati pot. Moramo jim pustiti, jih spodbujati in izzivati, da se naučijo prisluhniti lastnemu notranjemu glasu in da si sami utirajo svojo pot. To je zdrav, zavesten odnos med starši in otroki.
V knjigi Prebujena družina govorite o sedmih mitih o starševstvu. Kateri so ti najpogostejši miti?
Prvi je zagotovo ta, da se gre pri starševstvu za otroka. Pri zavestnem starševstvu pa ne gre za otroka, pač pa za starše. Starši se najprej trudijo postati boljši ljudje in nato vzgojiti boljše otroke. Zavestni starši se zavedajo, da če se ne počutijo dobro, ne morejo pričakovati, da se bodo njihovi otroci počutili dobro. Tako, da starši delajo na sebi in vedo, da če sami živijo zdravo, polno življenje, se bo to odrazilo na njihovim otrokom.
Drugi mit je, da morajo starši vzgojiti uspešne otroke in ta celotna ideja o uspehu povzroča tesnobo in perfekcionizem pri otrocih. Jaz temu nasprotujem in pojasnim, da preprosto ni ene definicije uspeha. Uspeh je odvisen od različnih stvari in ga različni ljudje drugače dojemajo. Vendar večina prepoznava uspeh v zelo togem smislu in to povzroča tesnobo.
Tretji mit je, da je cilj starševstva vzgojiti srečnega otroka in jaz ta mit razblinim, saj spet nimamo enotne definicije o tem, kaj pomeni "srečen otrok". Kakšen je srečen otrok, kaj je sreča? Ne smemo se preveč osredotočati na srečo, kajti, če je naš cilj, da vzgajamo srečnega otroka in se vaš otrok joče – otroci jočejo ves čas – potem se lahko hitro vznemirimo. Cilj pa je, da zmanjšamo tesnobo in to lahko naredimo s tem, da preoblikujemo svoje misli glede sreče. Če preoblikujete svoje ideje glede sreče, boste pomirjeni z vsem, kar se pojavi v nekem trenutku. Če sreča pomeni le nasmeh, potem boste nesrečni vsakič, ko vaš otrok ni nasmejan.
Četrti mit je, da je cilj starševstva vzgojiti pridne otroke, da obstajajo dobri in s slabi otroci. Tudi ta mit sem razblinila. Ne obstajajo dobri oziroma pridni otroci oziroma, da so dobri in pridni otroci samo tisti, ki nas poslušajo. Staršem skušam pokazati, da tako razmišlja njihov ego. In če lahko razumete, da so tako imenovani slabi otroci prav tako dobri otroci, potem jih ne boste toliko kaznovali oziroma povzdigovali svojega glasu.
Peti mit govori o tem, da mora biti starševstvo naravno. Naši starši pravijo: "Mi smo se pač znašli." Ampak ravno v tem je problem: starševstvo je biološko, ni pa naravno. Toda, dobro, zavestno starševstvo zahteva veliko truda, učenja, discipline – vaše lastne mentalne discipline.
Šesti mit je ta, da so dobri starši ljubeči in jaz vedno poudarjam, da ne gre le za ljubezen. Kajti prepogosto se pretvarjamo, da vse, kar počnemo za svoje otroke, počnemo iz ljubezni. "Zadrl sem se nanj, ker ga imam rad. Povedala sem ji, naj se ne oblači tako, ker jo imam rad. Svetoval sem mu, naj ne postane umetnik, ker ga imam rad." Toda, kakšna je ljubezen brez samozavedanja? To je le stanje nezavedanja. Zato učim starše razumeti, da naj ljubezen nadomestijo s samozavedanjem.
Sedmi mit je, da gre pri starševstvu za nadzor, da morajo starši imeti otroke vedno pod nadzorom. In to je težava, ker vedno želimo imeti stvari pod nadzorom. To zamisel moramo preoblikovati, saj si v resnici želimo večje povezanosti z otroki.
KOMENTARJI (14)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.