50 let od slavne fotografije: 'Nisem več napalmovo dekle'

V osebni izpovedi, ki jo je pred dnevi objavil The New York Times, je Kim Phuc Phan Thi zapisala, da se je kot majhna deklica veliko smejala, rada je hodila v šolo, se igrala s svojimi bratranci in ostalimi otroki iz vasi. "Vse to se je spremenilo 8. junija 1972. Tega grozovitega dne se spominjam le s prebliski. S svojimi bratranci sem se igrala na dvorišču templja. V naslednjem trenutku smo zaslišali, kako nas je nizko preletelo letalo in nato oglušujoč hrup. Sledile so eksplozije, dim in neznosna bolečina. Imela sem devet let," je zapisala.

Zgornja fotografija je bila posneta natanko tistega dne pred 50 leti in je ena najbolj ikoničnih fotografij vojne v Vietnamu in 20. stoletja na sploh. Fotograf Nick Ut je na njej ujel trenutek, ko gola devetletna Kim Phuc skupaj z drugimi otroki prestrašeno teče po cesti, za njimi hodijo vojaki, v ozadju pa se vali črn dim. Na obrazih otrok se odražajo občutki groze, bolečine in zmede. 

Fotografija je nastala po napadu z napalmom na majhno vasico Trang Bang. Junija 1972 se je na obrobju omenjene vasice odvila bitka med četami Severnega in Južnega Vietnama. Ameriška vojska, ki je podpirala in vodila južnovietnamske enote, je bila obveščena, da so domačini zapustili vasico Trang Bang. Ameriški poveljnik je tako domneval, da so se vojaki Severnega Vietnama zatekli v zapuščeno vas, zato je južnovietnamskim letalskim silam ukazal, naj jo napadejo. 

Ameriški poveljnik in južnovietnamske sile pa niso vedeli, da je nekaj vaščanov ostalo v vasi in se zateklo v majhen tempelj. Ko je napalm bomba zadela tempelj, so vaščani v strahu stekli ven. Pilot južnovietnamskih letalskih sil jih je zamenjal za sovražne vojake in je nanje spustil še več napalma. 

Zakaj je bila deklica naga?

Napalm je zelo vnetljiva, viskozna zmes iz natrijevega palmitata, želiranega bencina in drugih sestavin. Napalmske bombe so zasnovane tako, da se med gorenjem snov oprime telesa. Američani so jih med vietnamsko vojno uporabljali predvsem za požiganje džungle in polj.

Med napadom na vas Trang Bang je na deklico in ostale vaščane padla velika količina napalma. Njena dva bratranca in še dva vaščana napada niso preživeli. Napalm se je oprijel dekličinega hrbta, rok in prsi. Prestrašena in v hudih bolečinah, je s sebe strgala goreča oblačila in stekla po bližnji cesti skupaj z drugimi prestrašenimi otroki. A še po tem, ko se je znebila oblačil, je med tekom kričala: "Nng qu, Nng qu." V prevodu je to: "Prevroče, prevroče."

"Napalm se te oprime, ne glede na to, kako hitro tečeš, in povzroča grozljive opekline ter bolečino, ki traja vse življenje," pravi danes 59-letnica. Sama se sicer ne spomni, da bi tekla in kričala. Se pa spomni, da ji je fotograf rešil življenje. Polil jo je z vodo in jo skupaj z drugimi poškodovanimi otroki odpeljal v bolnišnico. 

"Nick je s to neverjetno fotografijo za vedno spremenil moje življenje. Vendar me je tudi rešil. Ko je posnel fotografijo, je odložil kamero, me ovil v odejo in me hitro odpeljal v zdravniško oskrbo. Večno mu bom hvaležna," je zapisala. 

Vendar, kot pravi, ga je občasno zaradi fotografije tudi sovražila. "Med odraščanjem sem sovražila to fotografijo. Mislila sem si, da sem majhna deklica. Bila sem naga. Zakaj je posnel to fotografijo? Zakaj me starši niso zaščitili? Zakaj je dal fotografijo v tisk? Zakaj sem bila jaz edini otrok brez obleke, medtem ko so moji bratje in bratranci na fotografiji oblečeni? Počutila sem se grdo in sram me je bilo," se spominja. 

Opekline so pustile fizične in psihične brazgotine

Še preden so prispeli do zdravnika, je devetletnica izgubila zavest. Med napadom je utrpela opekline tretje stopnje in vse je kazalo, da ne bo preživela. 

Po dogodku je bila več dni v nezavesti, nato pa se je nekega popoldneva nenadoma zbudila, kar je zdravnikom vlilo upanje, da bo vendarle preživela. Njeno stanje je še vedno bilo zelo resno, saj so opekline prekrivale velik del njenega telesa. Bila je v hudih bolečinah, tako da je vsakič, ko so ji medicinske sestre čistile in previjale rane, izgubila zavest. 

Fotograf jo je v bolnišnici pogosto obiskoval in med drugim organiziral akcijo zbiranja denarja za njeno zdravljenje. Po 14 mesecih in 17 operacijah so deklico končno izpustili iz bolnišnice. 

Zaradi vojne ima trajne posledice. Opekline so pustile brazgotine na tretjini telesa in ji povzročile kronične bolečine. Posledično se je v času odraščanja počutila tesnobno in se spopadala tudi z depresijo. Bala se je, da je s takšnim telesom nihče ne bo imel rad. 

"Spomnim se, da sem si mislila: "O, moj Bog! Opekla sem se in sem grda in ljudje me bodo gledali z drugačnimi očmi,"" je dejala v enem od intervjujev. 

Ko so jo vprašali, kako se spopada z bolečino, je odgovorila: "Molila sem in odločila sem se, da se ne bom osredotočala na svojo bolečino. Ko se bolečina pojavi, poskušam svoje misli odvrniti s čim drugim, na primer s petjem, sprehodom ali telefonskim pogovorom."

 Od depresije do vere in političnega azila v Kanadi

Zaradi kroničnih bolečin, depresije in sovraštva do ljudi, ki so ji povzročili trpljenje, je razmišljala tudi o samomoru. A jo je njeno trpljenje naposled pripeljalo do vere. Leta 1982, ko je bila stara 19 let, je namreč v lokalni knjižnici naletela na Sveto pismo, ki ga je prebrala in posledično se je pozneje spreobrnila v krščansko vero. 

Leta 1986 je od komunistične vlade dobila dovoljenje za nadaljevanje študija na Kubi. V tem času si je na list papirja zapisovala imena tistih, ki so ji povzročili bolečino in trpljenje ter v skladu s svojo novo vero molila zanje. "Bolj ko sem molila za svoje sovražnike, bolj se je moje srce mehčalo. Ko sem začutila pravo odpuščanje, je bilo moje srce osvobojeno. Če sem to lahko storila jaz, potem lahko vsakdo," je dejala. 

Na Kubi je spoznala vietnamskega študenta Bui Huy Toana, s katerim se je nato leta 1992 tudi poročila. Na medene tedne sta mladoporočenca odšla v Moskvo in na povratnem letu je Kim svojemu možu dejala, da ima v mislih drugo končno destinacijo. Letalo se je zaradi točenja goriva na poti ustavilo v Novi Fundlandiji, kjer sta zapustila letalo. Ko jo je mož vprašal, zakaj želi ostati v tej deželi, mu je odgovorila, da si želi svobode. V Kanadi sta zaprosila za politični azil, ki so jima ga tudi odobrili. 

V Kanadi je bila Kim končno svobodna pred vietnamsko vlado in mediji. Osvobodila se je tudi nenehne sence tiste prestrašene deklice s fotografije. Sama si je namreč dolga leta želela, da bi fotografija utonila v pozabo, a se je zgodilo ravno nasprotno. Z leti je fotografija postajala vse bolj prepoznavna. Tako je v 80. letih opravila nešteto intervjujev, z njo so se slikali člani kraljevih družin, premierji in drugi svetovni voditelji. 

"Otrok, ki teče po cesti, je postal simbol grozot vojne. Resnična oseba pa je kukala iz ozadja in se bala, da jo bodo nekako prikazali kot poškodovano osebo," pravi Kim. 

Zaradi fotografije našla svoje poslanstvo

V novi državi je zaživela novo, dokaj normalno življenje s svojim možem, s katerim sta dobila tudi dva otroka. A tudi v novem svetu se ni mogla povsem otresti preteklosti, vendar pa jo je zdaj znala drugače sprejeti. 

Pomagala je ustanoviti sklad za pomoč pri zagotavljanju medicinske in psihološke pomoči otrokom, žrtvam vojne. Po svetu potuje tudi kot Unescova ambasadorka dobre volje, ki svojo zgodbo deli z ljudmi in ozavešča o grozotah vojne. 

"Vem, kako je, ko bombardirajo tvojo vas, ko uničijo tvoj dom, ko vidiš umiranje družinskih članov in trupla nedolžnih civilistov, ki ležijo na ulici. To so grozote vojne iz Vietnama, ki so ovekovečene v neštetih fotografijah in videoposnetkih. Na žalost so takšne podobe v vseh vojnah, tudi podobe dragocenih človeških življenj, ki jih uničujejo danes v Ukrajini. Takšne so tudi, a na drugačen način, grozljive podobe množičnih streljanj v šolah. Morda ne vidimo trupel tako kot pri vojnah v tujini, vendar so ti napadi domači ekvivalent vojne. Misel na to, da bi delili slike pokola, zlasti otrok, se morda zdi nesprejemljiva, vendar pa se moramo z njimi soočiti. Lažje se je skriti pred vojno realnostjo, če ne vidimo posledic," je poudarila in dodala, da se je treba z nasiljem soočiti neposredno. Prvi korak je, pravi, da si pred njim ne zatiskamo oči. 

Sama rezultat vojne že vse življenje nosi na svojem telesu. "Brazgotin ne prerasteš ne fizično ne mentalno. Zdaj sem hvaležna za moč tiste fotografije mene kot devetletne deklice, saj sem na poti, ki sem jo izbrala kot oseba. Moja groza, ki se je komaj spominjam, je postala univerzalna. Ponosna sem na to, da sem z leti postala simbol miru. Dolgo sem potrebovala, da sem to sprejela kot oseba. 50 let pozneje lahko rečem, da sem vesela, da je Nick ujel tisti trenutek kljub vsem težavam, ki jih je tisti posnetek prinesel," je zapisala za The New York Times. 

Polemike zaradi golote na fotografiji

"Fotografija, ki ne miruje." Tako jo je leta 2013 ob predstavitvi dokumentarnega filma o pomenu te fotografije označil Horst Faas, novinar, ki je vztrajal, da morajo fotografijo objaviti. Uredniki pri Associated Press so namreč sprva oklevali z objavo, saj je deklica na fotografiji povsem naga. A Faas je še danes prepričan, da je nujno, da se objavljajo tudi takšne fotografije, ki zelo nazorno prikazujejo nasilje vojne, saj pravi, da bolečina ljudi ozavešča.

Znamenito fotografijo je med prvimi na svoji naslovnici objavil The New York Times. Posnetek groze je vznemiril ameriško javnost, ki že tako ni bila naklonjena ameriškemu posredovanju v vietnamski vojni. 

Nekateri menijo, da je tudi ta fotografija pomagala, da se je vojna v Vietnamu končala, saj so se leto pozneje ameriške sile umaknile iz Vietnama. Fotografija je istega leta prejela Pulitzerjevo nagrado in bila izbrana za Svetovno novinarsko fotografijo leta. 

Črno-beli posnetek je ostal eden tistih nepozabnih vizualnih podob vojnih grozot, ki še vedno pritegne pozornost in sproža polemike tudi desetletja po tem, ko je bil ustvarjen.

Nazadnje se je o njej v mednarodni javnosti polemiziralo leta 2016, ko so pri Facebooku v njej prepoznali otroško pornografijo in jo cenzurirali. Po plazu očitkov so si premislili in priznali, da gre za podobo z globalno zgodovinsko vrednostjo.

Kim Phuc je v kolumni poudarila, da bo ta fotografija vedno opomnik nezaslišanega zla, ki ga je človeštvo sposobno. Ko se Kim danes ozre nazaj, se spominja, da je bila pred 50 leti svetovni javnosti znana le kot žrtev vojne, napalmovo dekle. "Toda danes, 50 let pozneje, nisem več žrtev vojne. Sem mati, babica in preživela, ki poziva k miru," pravi. Zaradi svoje posvečenosti promociji miru je leta 2019 prejela dresdensko nagrado za mir.