Pred muzikalno poslastico šestčlanske zasedbe iz Nottinghama se je v Gallusovi dvorani najprej predstavil avstralski trio Devastations z melanholičnimi, sladko–grenkimi ljubezenskimi skladbami, z občasnimi ostrimi kitarskimi prijemi in globokim glasom frontmana, ki je občasno spominjal na globino Jarvisa Cockerja (Pulp). Obetajoče in poživljajoče, a konec koncev vendarle zgolj zatišje pred ekstatično glasbeno nevihto.
Okoli 22. ure so se pojavili - Stuart Staples (glavni vokal in kitara), Mark Colwill (bas kitara), Alasdair Macaulay (bobni in tolkala), Dickon Hinchliffe (violina in vokal), Neil Fraser (kitara) in David Boulter (klaviature in tolkala), šest članov, ki skupaj vztraja že več kot deset let in se uspešno upira vplivom britanskega popa, ki sicer prinaša denarce, a tudi hitro zatone.
Zgolj uvodni pozdrav Stuarta Staplesa s svojim glasom iz grobnice, a kljub temu lahnim in žametnim, je otvoril vstop v skoraj dveurno glasbeno omamo, s harmonijo med seboj prepletajočih se glasov violine, kitare in nežnih zvončkov. Nikakor jim ne moremo oporekati desetih let glasbenih izkušenj, ki se slušno–čutno razgalijo v poslušalčevih ušesih.
Namen turneje po Vzhodni Evropi je sicer predstavitev njihovega zadnjega, še toplega junijskega albuma, šestega po vrsti, Waiting For The Moon. Istoimenska skladba je bila na vrsti takoj po otvoritvenem komadu Patchwork, a v bendu se očitno dobro zavedajo, kaj zna povzročiti nostalgija – mnogi poslušalci so bili presenečeni nad dejstvom, da smo bili deležni toliko starejših komadov predvsem iz Tindersticks II. (1995) in Curtains (1997).
Ob okusni in ne predominantni igri luči v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, smo tako najprej čakali na luno (Waiting For The Moon), nato smo z violinistom Dickonom Hinchliffeom s presenetljivo podobnim glasom Staplesu počakali na jutro (Until The Morning Comes) in iskali vražičke v očeh (El Diablo En El Ojo), doživeli pozabljenje (My Oblivion), poslušali zgodbo o svoji sestri (My sister), čakali na kopel in cvetenje češenj (Bathtime in Cheery Blossoms).
Poslušanje njihovih plošč doma se zdi primerno za temne popoldneve pred nevihto, za s svečami razsvetljene noči, ali divji, spontani ples v dvoje, v koncertni dvorani pa njihov zvok zraste in se širi, ter s posameznimi vložki glasne violine ali nepričakovano združenih akordov kitare, doseže tisto točko, ko telo poslušalca malodane deluje po zakonih, ki jih narekujejo Tindersticks. Njihovo ime je pravo – kresilne palčke oz. vžigalice, ki v človeku znajo vžgati iskro ter pritisniti na čustvene vzvode, zaradi česar je na njihovih koncertih mogoče opaziti marsikatero zasolzeno oko.
Po njihovem zadnjič thank you občinstvu še ni bilo dovolj. Z ovacijami, žvižganjem in neprekinjenim ploskanjem so skupino, ki se ji je večer zdel nekaj posebnega, zato so pripeljali tudi posebno gostjo, priklicali nazaj; Staplesove glasovne globočine so se tako kot že leta 1995 v komadu Travelling Light združile z živahnostjo Carle Torgerson, sicer pevke pri The Walkabouts, ki je s Chrisom Eckmanom zapela tudi dan kasneje v klubu Zakon na Vrhniki. Energija in presenetljivo živahna melodija sta na oder pognali mladenko iz parterja, ki je za violinista in klaviaturista zapeljivo zaplesala, bobnarju pa se je tako zelo približala, da so jo morali na hitro odpeljati nazaj v parter.
Prvi del podaljška se je zaključil, good night je bil izrečen zaman, saj se občinstvo po eno in pol urnem razvajanju ni hotelo zadovoljiti zgolj z enim podaljškom. Zvončki, violina in akustična kitara so spet zazveneli in že v drugo pripeljali do vrhunca občinstvo in umetnike na odru, ki so po nekaj starih komadih in zahvali odšli dalje, v nadaljnje osvajanje evropskih prestolnic. Naslednji dan že na Dunaju, nato v Gradcu, Beogradu, Zagrebu, Pragi, Varšavi, Ankari in nazadnje v Istanbulu, če bodo teroristi še pravi čas odnehali. Škoda bi bila, za Turke ali kogarkoli, da bi bili prikrajšani za te nežne, melodično bogate minute in žametna besedila, ki v človeka vžgejo sled.
