Upravljavec japonske jedrske elektrarne Fukušima je priznal, da bi lahko katastrofo preprečili oziroma da bi lahko bolje ukrepali, če bi imeli bolje pripravljene načrte v primerih naravnih nesreč. Priznali so, da so podcenili tveganje, ki bi ga za nuklearko predstavljal cunami, ker so se bali političnih, finančnih in drugih posledic.
Elektrarno, ki je 244 kilometrov od Tokia, je 11. marca 2011 prizadel potres in cunami, zaradi katerega je prišlo do izpada elektrike in sistema za hlajenje, posledično pa do taljenja sredice treh od šestih jedrskih reaktorjev. Zaradi katastrofe so morali skoraj 150.000 ljudi evakuirati, saj so v okolico ušli nevarni radioaktivni izpusti. Mnogi se še vedno ne morejo vrniti. Vprašanje je, če se bodo lahko zaradi kontaminacije sploh kdaj vrnili – zagotovo pa ne še najmanj 40 let, kolikor načrtuje Tokio za razgradnjo in očiščenje nuklearke.
Poročilo o nesreči je pokazalo, da je bil za nesrečo poleg narave kriv tudi človek, a tokijsko podjetje Tepco, ki upravlja s Fukušimo, je vseskozi zatrjevalo, da je bila nesreča zaradi nepredvidene moči narave neizogibna. V podjetju so priznali, da so vedeli, da je obramba pred naravnimi nesrečami nezadostna, a niso odreagirali. Kot je zapisano v poročilu Tepca, so se bali, da bi morali elektrarno zapreti, preden bi vzpostavili zadostne ukrepe pred hujšo nesrečo.
V dokumentu z naslovom "Temeljne politike za reformo jedrskih elektrarn Tepco" je zapisano, da načrti za ukrepanje v primerih naravnih nesreč niso bilo zadostni. Prav tako v Tepcu niso upoštevali oziroma pregledali ukrepov drugih držav, ki so se ali bi se lahko soočile z jedrsko katastrofo.
Nesreča v Fukušimi velja za najhujšo jedrsko nesrečo po nesreči v Černobilu leta 1986. Nesreča je bila na lestvici jedrskih incidentov ocenjena z najvišjo, sedmo stopnjo, kar pomeni, da je prišlo do velikih izpustov radioaktivnih snovi v okolje.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.