Britanski raziskovalni novinar John Sweeney, znan po delu za BBC, se je zato odločil pretihotapiti v državo, ki ne mara ne novinarjev ne turistov in na lastno pest preveriti resnico o režimu, ki svetu grozi z jedrskim orožjem.
Njegov prvi vtis? Država zombijev in sinov, pravi. Po njegovem ima še vedno vse niti v rokah Kim Il Sung, ki je umrl že leta 1994. Časopisi po desetletja trajajoči navadi na prvih straneh pišejo o boju proti ameriškemu imperializmu in nevarnosti jedrske vojne.
"Navadnih sogovornikov ni. Občutek je , kot da smo ujeti sredi kulta, le da je to narod z jedrskim orožjem in uro, ki menda odšteva do apokalipse," pravi Sweeney. "Poročal sem iz Romunije v času Nikolaja Ceausesca, iz Iraka v Sadamovem času, iz Gadafijeve Libije in Zimbabveja, kjer je na oblasti Robert Mugabe, a od vsega naštetega se mi zdi najbolj strašljiva prav Severna Koreja," dodaja.
"Otroški bog", kot imenuje mladega diktatorja Kim Džong Una, po njegovem ljudi drži v popolnem mentalnem suženjstvu. "Režim je nor, slab in neumen. V resnici njegov krč popušča, kar ga dela še bolj nevarnega. Psevdo vojna bo državo pripeljala tja, kjer je Libija," je prepričan Sweeney. "Še huje pa je, če pride do prave vojne, na katero opozarja profesor Brian Myers, ki pa se ne bo zgodila, ker bi si jo režim resnično želel, ampak zaradi napake v izračunu," opozarja Sweeney.
Njegovo reportažo bo predvajal BBC, daljši prispevek pa je objavil tudi Daily Mail. Kot piše, je osemdnevno pot po Severni Koreji pravzaprav začel na Kitajskem, kjer se je pomešal med skupino turistov. "Ko prispemo v Pjongjang, je v zraku čutiti napetost. Hotel, ki ima pet zvezdic, je v stilu države. V preddverju dominirata sliki Kim Il Sunga in njegovega sina. Na televiziji nenehno predvajajo poročila o skorajšnji vojni in o tem, kako je Un odprl dve novi tovarni. Okno hotelske sobe razkriva pogled na gradbišče, kjer gradijo podružnico kitajske banke. Podnevi in ponoči," piše Sweeney.
"Kim Džong Un, rojen na Elvisov rojstni dan in šolan v Švici, je očitno na hitro odvrgel vse priučeno in prevzel tisto, česar se je njegov oče naučil še po navodilih Stalina," ocenjuje Sweeney.
Čeprav večina meni, da je Severna Koreja komunistična država, Sweeney naslednji dan na obisku znamenitosti, ki so ena za drugo povezane z režimom, opazi odsotnost kipov Marxa in Lenina, ki sta bila še lani ponosno razstavljena. Zdaj ju ni več.
John Everard, nekdanji veleposlanik, trdi, da Severna Koreja pravzaprav ni tako podobna stalinistični Rusiji, kot je nacistični Nemčiji. Nekaj ima s tem zagotovo opraviti dejstvo, da je bil Kim Džong Il velik oboževalec Hitlerja, od njega je kopiral celo nürnberško parado.
"Potem nas peljejo v lep, čist mavzolej. Oba Kima ležita v steklenih krstah," nadaljuje Sweeney. Ameriški ekspert za Severno Korejo Mark Fitzpatrick pravi, da je to edina država, ki jo vodi mrtvec.
"To bi lahko pojasnilo očitno slabo vodenje," je ciničen Sweeney. "Peljejo nas v tovarno steklenic. Ena proizvodna linija, nobenih steklenic. Nato na kmetijo, kjer pa spet ni ne njiv ne žita, je pa veliko pušk. Iz zvočnikov cele dneve odmeva režimska propaganda. Posnetek se je očitno zataknil že pred 68 leti," doživljanje države opisuje Sweeney.
Tretji dan je Sweeney prepričan, da več kot vidi, slabše je: "Ženska pere oblačila v ledeni reki. Vodič nas glasno opominja, da je fotografiranje prepovedano. Peljemo se po industrijskem kompleksu, ki pa je očitno že leta zapuščen. Na sredi je velik dimnik, iz katerega pa se ne kadi dim. Končno prispemo do delujoče tovarne, kjer nas pozdravi ženska v tradicionalni opravi. Pove, da si ne moremo ogledati cele tovarne, ker se razmere na Korejskem polotoku hitro slabšajo in trenutno delajo za vojsko. "
Četrti dan je na vrsti izlet do vojaškega območja, ki označuje mejo med Korejama. Ta je bila postavljena, potem ko je Severna Koreja s pomočjo Stalina in Mao Zedonga napadla Južno Korejo. Tri leta in milijon smrtnih žrtev kasneje je bila meja postavljena na staro mesto – po 38. vzporedniku.
Glavna težava v Severni Koreji je še vedno, kdo je začel vojno. Po njihovi verziji Južna Koreja in Američani. "Polkovnik vojaške baze pravi, da je začetek vojne odvisen od ZDA. Kljub temu na tem območju vlada velik mir. Nato pa se zgodi nekaj bolj pretresljivega. Moj mobilni telefon deluje. Zaznal je signal iz Južne Koreje. Če lahko signal zaznavam jaz, ga lahko tudi drugi. Visoka tehnologija bi znala biti problem za režim," ocenjuje Sweeney. Režim je namreč nadzor nad ljudmi doslej uspešno izvajal s popolno izolacijo, tudi s prepovedjo interneta in mobilne telefonije.
Tudi naslednji trije dnevi po Sweeneyjevem mnenju ne postrežejo z ničemer novim. Revščina, ki jo je prinesla režimska oblast, je jasno vidna, kljub temu da so prav vsi turistični obiski namenjeni režimski propagandi: "Med drugim nam pokažejo gore na severu. A te skrivajo tudi nekaj, česar nam ne bodo nikoli pokazali. Taborišča za režimske nasprotnike. V Južni Koreji sem spoznal prebežnika, ki je tam preživel nekaj časa. Povedal mi je, da je v teh koncih pozimi tako mrzlo, da zaradi močno zamrznjenih tal pozimi niso mogli pokopavati mrtvih. Shranili so jih v skladišče in počakali do konca aprila. Posmrtne ostanke so nato premaknili kar z lopatami, saj so bila trupla po več mesecih že močno razpadla. V eno luknjo v tleh so jih tako lahko spravili tudi do 80."
A beda naj bi majhnemu številu tujcev, ki jih spustijo v državo, načeloma ostala skrita. "V Pjongjangu obiščemo največjo bolnišnico. Tudi v notranjosti nosim srajco, telovnik, jakno in plašč, ker skoraj zmrzuje. Vsaj elektrika je nekaj časa. Pokažejo nam nekaj dragih naprav, a nobene bolniške sobe s kakšnim resničnim pacientom. Propagandna turneja torej."
Zadnja postaja Sweeneyjevega obiska Severne Koreje je obisk cirkusa: "Glavna atrakcija večera je medcelinska balistična raketa, iz katere ob "poku" skočita dva spretna akrobata. Nekaj gledalcev v vojaških uniformah ploska, kot da bo kmalu konec sveta."
KOMENTARJI (670)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.