Zakaj so ZDA tako pomembne?
Ves svet se zelo počasi rešuje iz recesijskega kotla. Ekonomisti vedno bolj vedeževalsko proučujejo številne ekonomske indikatorje, ki bi lahko pokazali na spodbudnejše gospodarske trende. To stanje konstatnega pričakovanja statistične odrešitve je dobro vsaj za nekaj. Tudi "navadni zemljani" se pospešeno ekonomsko izobražujejo, saj ob gledanju različnih »bussiness talk show-ov« spoznavajo delovanje svetovnega gospodarskega kolesja. Kljub vsemu pa zadnji objavljeni indikatorji nikakor nočejo pokazati zares spodbudne spremembe.
Gospodarska rast v Združenih državah se je po zadnjih podatkih spustila na odstotek, indikatorji razpoloženja potrošnikov ne kažejo pretiranega optimizma, brezposelnost stoji na šestih odstotkih, dogajanje na Wall Streetu je večinoma bolj v znaku rdeče kot zelene barve, kar velja za vse glavne svetovne borze. Vsi se še spominjajo tudi zadnjih računovodskih škandalov. Američani se očitno privajajo, da se film »American Dream« za določen čas umika z njihovih platen, saj skorajda ne opazijo propada kakšne srednje velike gospodarske družbe. Po zadnjih podatkih o gospodarski rasti se tako znova sprašujejo ali 11. september še vedno vpliva na pota ameriške ekonomije. Pesimizem, ki vlada v ZDA, je po pričakovanjih z največjo silo pljusknil na Japonsko, ki se ne more in ne more rešiti vztrajnega gospodarskega zastoja. Investitorji na Japonskem so po objavi slabih obetov za ameriško gospodarstvo dobesedno padli v depresijo. 4. septembra je indeks Nikkei padel na rekordno nizko raven v zadnjih 19 letih.
Podobno je v Evropi. Gospodarstvo Evropske unije se »ponaša« z gospodarsko rastjo, ki znaša le nekaj desetink odstotka, industrijska proizvodnja je za dva odstotka nižja od primerljivega lanskega obdobja. Inflacija je sicer padla pod ciljna dva odstotka, vendar kakšnega pretiranega zadovoljstva nad tem ne more biti, saj bi bilo že kar alarmantno, če se ob takšni recesiji cene ne bi umirile. Zadnji podatki za motorje evropskega gospodarstva, Nemčijo, Italijo, tudi kažejo na poslabšanje razpoloženja potrošnikov. Za povrhu pa je srednja Evropa utrpela še hudo škodo zaradi poplav, vendar so lahko posledice tega tudi pozitivne, saj bo krpanje razmočene Srednje Evrope povezano s precejšnjo investicijsko dejavnostjo, predvsem v gradbeništvu.
Ob vsem tem Slovenij še kar nekako uspeva, gospodarska rast se je v prvem četrletju ustavila na 2,2 odstotka. To je, v primerjavi s prejšnjimi leti, malo, vendar bomo ob gibanjih na naših največjih trgih, ob končnem letošnjem rezultatu, ki naj bi se približal 3 odstotkom, lahko kar zadovoljni. Na koncu namreč ni pomemben le absolutni rezultat, ampak tudi zmanjševanje rezultata za Evropsko unijo. Res pa je, da se Slovenija zaenkrat dobro rešuje z agresivnim nastopom na vzhodnih trgih; v nasprotnem primeru, bi verjetno, tudi pri nas zaškripalo. Iz te razmeroma ugodne slike še najbolj štrli trdovratna inflacija (7,7 odstotka na letni ravni), ki sicer kaže znake umirjanja, vendar jo lahko naftni derivati hitro ponesejo v neugodne višave.
Ameriški juriš na Irak bi bil poln zadetek v temelje svetovnega gospodarskega okrevanja. Omenili smo že ceno nafte, ki se lahko posledično zažre v vse gospodarke sektorje, posledica je višja inflacija, nižji zaslužki, večje tveganje in posledično nižja gospodarska rast. Države OPEC-a sicer zagotavljajo, da bi ob primeru ameriškega napada ustrezno povečale načrpane količine, vendar vsaj na kratki rok lahko pričakujemo nafto na vsaj 35 USD za sodček. Ameriški komentatorji pogosto ocenjujejo, da bi bil takšen naftni šok zelo kratek, saj bi Irak hitro premagali in bi se zadeve uredile v korist stabilne dolgoročne gospodarske rasti. Toda kaj, če se zadeve ne bi na hitro uredile, če bi cena nafte skočila na 50 USD za sodček in bi Sadamu v vojno uspelo vmešati celoten Bližnji Vzhod? Tveganje je v vsakem primeru ogromno! Tudi v ZDA se že na glas sprašujejo, kaj bo »dan potem«. Kako bo Irak deloval kot normalna država? Na to že opozarjajo tako demokratski kot republikanski kongresniki, oglasila sta se tudi nekdanji predsednik Bill Clinton in njegov nekdanji republikanski nasprotnik Bob Dole, ki sta poudarila, da je potrebno inšpektorjem dati še eno možnost, potem pa se morebitnega napada lotiti z mednarodno podporo. Nenazadnje podobno misli tudi vodja diplomacije Collin Powell, ki očitno postaja nesrečna figura v tej zgodbi, saj vedno manj sodi v Bushevo administracijo.
Nedvomno bi se ob dolgotrajnejši vojni tveganje globalnega poslovanja zelo povečalo. To bi močno oviralo trgovino, izključene niso niti začasne trgovinske ovire, ki bi jih uvedla posamezna politično gospodarska področja. Posledica tega bi bila gotovo nižja gospodarska rast, saj bi bilo poslovanje pomembnih multinacionalk lahko ogroženo, še posebej, če bi se razjarjeni prebivalci muslimanskih držav začeli agresivno obnašati do vsega, kar je vsaj deloma ameriškega ali zahodnega izvora, pri čemer ne moremo izključiti pogostih terorističnih napadov, ki bi ohromili normalno poslovanje. Znižalo bi se že tako šepajoče obstoječe povpraševanje in to bi gotovo upočasnilo izhod iz recesije.
Pretiran pesimizem pa kljub vsemu tudi ni dobrodošel, saj lahko sam po sebi povzroči dodatne negativne recesijske učinke (pričakovanja potrošnikov, podjetnikov, nižje povpraševanje in investiranje…).
Ali bodo Američani spregledali?
Nedvomno je George Bush vsaj deloma dojel katerega od sporočil ostalega sveta in zdaj v prostem teku ponavlja, da se, glede napada, še ni odločil. Hkrati se v ameriških medijih pojavlja nov val poročil o tem, kakšno orožje skriva Irak in kakšno grožnjo predstavlja to za demokratični svet. Hkrati Združene države povečujejo zaloge nafte, vse skupaj kaže na to, da so v teku priprave za napad oziroma je napad vsaj možen, če ne kar verjeten. Spor z Irakom dobiva nove razsežnosti z razmeroma uspešno diplomatsko ofenzivo Iraka, ki povečuje skepticizem v nekaterih pomembnejših državah, kot sta Rusija in Kitajska, Evropska unija pa razen redkih članic že od vsega začetka opozarja na nevarnosti napada. Nasploh se zdi, da ostajajo ZDA vedno bolj osamljene, v tem kontekstu pa lahko razumemo tudi kitajsko ratfikacijo Kyotskega sporazuma in napoved, da bo to storila tudi Rusija.
Kljub več kot jasnim opozorilom, pa najbolj agresivni ameriški politiki naglas ugotavljajo, da ne potrebujejo soglasja mednarodne skupnosti, še več, podpore naj ne bi iskali niti v Kongresu, ker ima predsednik vsa potrebna pooblastila. Ob takšnem egoističnem odnosu Združenih držav seveda ni težko razumeti, da postajajo ZDA vedno bolj osovražene in to celo pri najbližjih zaveznikih. Tudi razprava o realni grožnji, ki jo predstavlja Irak (treba je upoštevati tudi možnost, da imajo Američani prav), tako postaja obremenjena z ameriško aroganco in vedno bolj načelnem nasprotovanju nekaterih večjih svetovnih igralcev.
Stvarna slovenska pričakovanja
Slovensko gospodarstvo lahko pričakuje negativne vplive na vseh področjih, ki veljajo za svetovno gospodarstvo. Skok cene nafte bi praktično občutili takoj. Glede na jesenske, inflacijsko zelo občutljive mesece, bi se zaustavil trend postopnega umirjanja inflacije (letna inflacija je trenutno na zmernih 7,7 odstotka), ki ga je kljub nekaterim podražitvam prineslo poletje. Ob večjem skoku cen nafte, krepko čez 30 USD za sodček, bi se cenovni udar hitro prenesel v različne gospodarske sektorje, kot je denimo transport in nekatere storitve, kjer zaradi počasnih reform ni zadostne konkurence. Vse to bi povečalo negotovost poslovanja, tako doma, kot v tujini. Dlje trajajoča recesija v EU pa bi prej ali slej vplivala na močnejše znižanje gospodarske rasti v Sloveniji, saj ne moremo pričakovati, da bi Slovenija v nedogled uspevala nadomeščati trge EU s preusmerjanjem na Vzhod, kjer bi povpraševanje tudi, prej ali slej, upešalo. Gospodarska rast bi verjetno ostala tam kjer je, če ne bi zabeležili dodatnega padca rasti. To pa pomeni, da bi bilo potrebno spet na novo opredeliti makroekonomski okvir za naslednja leta. To bi imelo številne negativne posledice, ker bi se pričakovane rezultate popravljalo krepko navzdol. Če smo torej racionalni, je jasno, da Slovenija ne more podpirati morebitne ameriške solo avanture v Iraku.
Vse to seveda velja le ob predpostavki, da Američani ne zberejo trdnejših dokazov, ki bi nedvoumno kazali na to, da Sadam resnično kopiči biološko in kemično orožje, da se pripravlja na izdelavo jedrskega orožja, itd. V tem primeru bi verjetno večina držav podprla »demokratizacijo Iraka«, tudi z metodami, ki jih predlagajo ZDA.
Ameriška administracija pa zaenkrat še vedno operira bolj s čustvi kot dokazi, zato nas bližajoči se 11. september, ko bomo spet dan za dnem na vseh programih opazovali »ground zero« in izjave junakov boja proti terorizmu, lahko upravičeno skrbi. Ob vsem tem ni nepomembno, da podpora ameriškemu predsedniku tudi doma vztrajno pada, kar glede na gospodarski zastoj in številne afere ni niti malo presenetljivo. Če je bila lani po napadih, takorekoč, stoodstotna, je junija letos znašala 76 %, julija 71 %, konec avgusta pa je padla na 60 %. To je sicer še vedno razmeroma visoko, vendar ob tem trendu Bush gotovo ne more biti zadovoljen. Tisti njegovi svetovalci, ki so očitno v večini, pa mu vedno bolj odločno svetujejo: »čas je za akcijo«! Nekaj upanja vzbujajo zadnje izjave predsednika Busha, ki se je po posvetu s kongresniki 5. septembra in po hudem medarodnem pritisku vsaj na zunaj »spametoval«, saj je obljubil, da bo soglasje za napad iskal tako v Kongresu kot v Združenih narodih.
