V Sloveniji živi od 7000 do 12.000 Romov, od tega v Mariboru od 3000 do 3500, kar je po besedah Fatmirja Bećirija največ v državi. Mariborska romska organizacija deluje od leta 1996. "Romska skupnost stremi k ohranjanju lastne identitete, izboljšanju položaja in se zavzema za vključenost Romov v sistem izobraževanja. Kot organizacija si zato ne smemo dovoliti, da bi se vrnili v takšen način življenja, takšen 'geto', kot smo bili pred 20 leti. Takrat so se vrstili diskriminacije, sovražni govor, težave," je izpostavil na srečanju romske skupnosti s predstavniki medijev ob obeležitvi svetovnega dneva Romov. K drastičnim premikom je po njegovem mnenju največ prispevalo dobro sodelovanje z lokalno skupnostjo, na čelu z Mestno občino Maribor (MOM). "Leto za letom gre na bolje," dodaja.
Mladi Romi si želijo službe, otroci šole
Ob tem pohvali predvsem mlade Rome, ki da se ne želijo več zanašati na pomoč države, temveč si želijo dela. "Sem zelo vesel, da ne želijo živeti od socialnih transferjev, ampak želijo službo. Glede zaposlitev zelo dobro sodelujemo tudi z zavodom za zaposlovanje in poskušamo najti smernice. Veliko jih po svoji volji pridobi službo, imajo tudi svoja podjetja." Najpomembnejše pa je – tako predstavnik mariborskih Romov – izobraževanje. "Vsako leto se več mladih Romov šola, uspešni so pri zaključevanju devetletke. Vpisujejo se v srednje šole, nekateri dosegajo tudi peto, celo sedmo stopnjo izobrazbe."
Kot dodaja, so se mariborski Romi zelo prilagodili družbi, skupnosti in z lokalnim prebivalstvom dobro sobivajo. "Ne dopustimo, da težave izbruhnejo, kot so že kje v slovenskem prostoru. Rešujemo jih sproti in nemudoma – bodisi s pomočjo nevladnih organizacij, občanov. Komunikacija je dobra."
Romsko društvo Romano Pralipe Maribor ima svoje prostore na Partizanski cesti, z Ministrstvom za pravosodje in mariborskim Zavodom za prestajanje kazni zapora so se dogovorili, da lahko Romi v sklopu morebitnih kazenskih sankcij del teh odslužijo z družbenokoristnimi deli pri njih. "V naši organizaciji delajo za društvo, pomagajo pri administraciji, organizaciji. Želeli bi ohraniti takšno sodelovanje, kajti z dialogom bomo marsikaj uredili," poudarja Bećiri.
Novinarske konference o stanju in urejanju problematike romske skupnosti, živeče v Mariboru in Sloveniji, se je udeležila tudi predstavnica mariborske občine Vesna Žličar. S tem področjem se aktivno ukvarja od leta 2011. "Sodelovanje je dobro, z namenom še boljšega pa smo pred leti ustanovili Komisijo za spremljanje romske tematike v MOM, ki jo sestavlja 11 članov – iz romske skupnosti, mestnega sveta, medobčinskega stanovanjskega sklada, mariborskega centra za socialno in Policije. Komisija se sestaja letno ali po potrebi. Skupaj, z dialogom, sproti rešujemo problem oziroma temo, ki se odpre," razlaga. Komisija za romska vprašanja je bila sicer ustanovljena leta 2006, nato nekaj let ni delovala, pred leti pa so jo ustanovili na novo. "Ker se pojavlja potreba, da se večkrat družimo, da si izmenjamo izkušnje," dodaja Žličarjeva.
S tem se strinja tudi Bećiri. "Je potrebna – za državo, za Rome, ki tukaj prebivajo. Marsikaj dobrega prejmemo – rezultate, projekte. Je tudi kaj negativnega, ampak z dobro komunikacijo veliko opravimo. Slišimo se kar od tri- do štirikrat tedensko."
Romi izhajajo iz Indije, skozi stoletja so se naselili po vsem svetu. "Na pobudo Svetovne romske organizacije so se združili in na kongresu (8. aprila) 1971 v Londonu ustanovili delegacijo oziroma organizacijo romskih skupnosti po svetu," je na prireditvi ob svetovnem dnevu Romov dejal predstavnik mariborskih Romov Fatmir Bećiri. V prvi vrsti so si najprej želeli ukinitve splošne rabe slabšalnega poimenovanja Cigan. Za dan, ko bi Romi lahko svobodno slavili svojo identiteto, so si po besedah Bećirija prizadevale različne svetovne organizacije, tudi države. Na kongresu pred dobrimi petimi desetletji so prav tako sprejeli romsko himno Djelem, Djelem in zastavo. Ta vključuje dve osnovni barvi – zeleno kot simbol neomejenega naravnega prostranstva in svobodo gibanja ter modro kot simbol nebeškega prostranstva. V sredini zastave je kolo, ki predstavlja večno potovanje Romov. "Organizacija si prizadeva za boljše življenje oziroma izboljšanje položaja Romov na ravni posameznih držav, povezovanje z lokalno skupnostjo. Prav tako se ukvarja z raziskovanjem in predstavljanjem romskih skupnosti po svetu," navaja Bećiri.
Kakšne pa so morebitne težave oziroma želje, o čem se v zadnjem času največ govori na teh srečanjih? "Včasih pridejo romske družine z bivanjskimi težavami do stanovanjskega sklada. Ta sicer vsako leto pripravlja razpis, nanj se – kot drugi prebivalci Maribora – prijavljajo tudi Romi. Nujno potrebujejo stanovanje, pa ga ne dobijo takoj in morajo čakati. In ker nimajo osnovnih življenjskih pogojev, primernih za otroke, se pojavljajo težave. Otroci niso urejeni, niso pripravljeni za šolo, sošolci jih ne sprejmejo. Tega si ne smemo dovoliti, zato želimo sodelovati. In takšne stvari potem sproti rešujemo," odgovarja Bećiri.
Na podoben način sodelujejo tudi s centrom za socialno delo. "Romi, ki zaprosijo za socialno pomoč, nam včasih pripovedujejo, da niso enako obravnavani kot ostali. Ampak z dobrim sodelovanjem tudi to rešimo, izpeljemo."
Tudi Romi se v iskanju boljšega življenja, možnosti zaposlitve, izseljujejo
Da so Romi na območju Maribora že vrsto let, a tudi oni čedalje pogosteje odhajajo v tujino, pravi predstavnik romske skupnosti v Mariboru. "Večinoma mlade družine v iskanju dela odhajajo drugam po Evropi. Delo si najdejo v Avstriji, Nemčiji in ljudje se seveda selijo tja, kjer najdejo službo oziroma se lahko zaposlijo. Kot sem že prej dejal: verjemite mi, da mladi Romi ne želijo biti socialni problem. Želijo zaposlitev, hočejo svojo neodvisnost, stabilno življenje." Kot primer navaja petčlansko romsko družino iz Maribora – oče je bil vrsto let na zavodu za zaposlovanje prijavljen kot iskalec zaposlitve. Ker službe ni dobil, je prejemal socialno pomoč. "Družina se je nato preselila v Nemčijo, kjer sta oba – mož in žena – dobila službo na policijski upravi."
Ob tem se naveže še na stereotipno razmišljanje, da vsi Romi živijo od pomoči države. "Dobijo jih kot vsak drugi državljan, ki jih potrebuje. Naša država je socialna država, z vsem, kar prejmejo, pa redno plačujejo svoje obveznosti. Med nami ni več deložacij, plačujejo obratovalne stroške, najemnino, vzdržujejo otroke," izpostavlja ter dodaja, da če ne dobijo službe, so tudi oni – kot vsak drug – upravičeni do tovrstne pomoči.
Konec dogovorjenih in otroških porok
Bećiri sicer že vrsto let deluje tudi kot mediator. Ena od tematik, ki se jih zadnja leta loteva, so poroke z mladimi Rominjami, za katere pripravljajo delavnice, predavanja. "Včasih je bila poroka, ko so bile stare 13, 14 let. Zdaj mlade Rominje tega več ne dopuščajo. Hočejo imeti izobrazbo, ne želijo, da starši odločajo o tem, koga bo poročila. Želijo se same odločiti, koga hočejo. Romskih porok tako ni več brez privolitve mladoporočencev, kot je bilo to nekoč," pravi.
Eno od področij, kjer vidi občuten napredek, je tudi šolstvo. Vse več šol se namreč odloča za vključitev pomočnikov za romske otroke. "Ti koordinatorji so zelo pomembni in so otrokom v veliko pomoč," izpostavlja. Dodaja pa, da bi jih želeli imeti še drugje, v drugih institucijah. Tako je nedavno naslovil predlog na Ministrstvo za zdravje, da bi delo romskega koordinatorja vzpostavili tudi v UKC Maribor. "Je zelo pomembno, pa tudi lepo. Ker se marsikateri Romi ne znajdejo in bi koordinator v marsičem lahko pomagal."
Predstavnika bi mariborski Romi sicer želeli tudi v mestnem svetu, a bi za to občina morala spremeniti statut. "Zaenkrat se o tem še nismo pogovarjali. Je pa res, da morajo tiste občine, kjer so romska naselja, že po zakonu obvezno imati v svetu tudi predstavnika Romov. Glede na to, da v mariborski občini ni romskega naselja, bi sprememba oziroma dopolnitev statuta tako temeljila na solidarnosti, na dobri volji. Sem pa prepričan, da bi to prineslo še več uspeha in veliko pozitivnih stvari za Maribor," meni Bećiri.
Žličarjeva na to odgovarja, da se v Mariboru – kar se tiče števila Romov – govori le o neuradnih številkah. "Potem potrebujemo tudi albanskega, črnogorskega predstavnika. To je težko določiti, uzakoniti," pravi. A Bećiri poudarja, da so Romi vendarle manjšina in ne narod. "Nimamo svoje države in ne gre nas enačiti z drugimi narodnostnimi manjšinami. Marsikaj se lahko uredi," vztraja. Žličarjeva se s tem sicer strinja, a pravi, da je težko že določiti, koliko je v Mariboru sploh pripadnikov romske skupnosti. "To je tisto, kar bi morali najprej narediti, da bi lahko sledilo kaj več. Smo se o tem že pogovarjali in razmišljamo za naprej." "Bomo to prepustili mladim Romom," pa se na tej točki z njo strinja tudi Bećiri.
