Švedska kraljica, ki sama pravi, da je včasih težko imeti rojstni dan tik pred božičem, je danes odklonila vsa darila v korist sredstev za svojo leta 1999 ustanovljeno človekoljubno organizacijo, World Childhood Foundation (Svetovnemu skladu za otroke), katere cilj je izboljšati življenjske razmere otrok po vsem svetu. Švedi sicer že več dni praznujejo jubilej svoje kraljice, zato je bil tudi seznam dobrih želja v kraljevem gradu vse daljši in daljši. Že v ponedeljek zvečer pa se je kraljeva družina ob tej priložnosti udeležila gala predstave v stockholmski operi.
V operi sta kraljici v ponedeljek čestitala tudi švedski premier Goeran Persson in njegova soproga Anitra Steen, po predstavi pa je Silvia izbrance povabila na zasebno večerjo, med katero je soprogi nazdravil tudi švedski kralj Carl XVI. Gustaf.
Silvii je iz prestola najbolj priljubljene Švedinje uspelo celo vreči Astrid Lindgren. Kot le redkim ji je uspelo združiti tradicijo in odprtost, smisel za vrednote in prizadevanje za zapostavljene. Da švedska kraljeva družina kljub trem živahnim otrokom - prestolonaslednici Victorii (26), princu Carlu Philipu (24) in princesi Madeleine (21) - nikdar ni skrbela za časopisne senzacije kot na primer britanska kraljeva družina, se ne gre zahvaliti le splošni zadržanosti švedskih novinarjev, temveč tudi spoštovanju, ki ga imajo do kraljice. Spoštovanje do vrednot pa je sama Silvia Renate Sommerlath dobila od svoje brazilske matere Alice de Toledo, ki izhaja iz španske plemiške družine, in nemškega očeta Waltherja Sommerlatha. Oba kraljičina starša sta sicer že pokojna.
Tedaj švedski prestolonaslednik princ Carl Gustaf je svojo bodočo soprogo spoznal leta 1972, ko je bila glavna hostesa med Olimpijskimi igrami v Muenchnu. Pri zvezi z meščansko Nemko je Carl Gustav diskretno in trdno vztrajal štiri leta in odločno zavračal nasprotovanje zvezi na švedskem dvoru. S svojo izbiro bodoče soproge je sicer nadaljeval tradicijo švedskega dvora, saj so vsi švedski kralji v minulih 600 letih imeli nemške žene ali matere. Kralj Carl XVI. Gustaf pa je s poroko s Silvio leta 1976 utrl pot tudi drugim kraljem v Evropi, saj se danes ne poročajo več le s plemkinjami, ampak tudi z meščankami iz Avstralije, Argentine ali Norveške.
Švedska kraljica se je, tako hitro po poroki vživela v nove naloge v novi domovini, a ni nikdar zatajila svojih korenin. Kraljica zna spretno "žonglirati" med tremi domovinami, jeziki in dolžnostmi. Njeno srce je brazilsko, glava nemška, duša pa švedska, pravi kraljica. Na Švedskem, kjer so jo sprva sprejeli z zadržanostjo, je njena družina, središče njenega življenja, njene naloge, ki jih jemlje resno. Zrasla je v kolonialni hiši v Sao Paulu, kjer je obiskovala zasebno nemško šolo in kjer je imela za tovariša v igri poleg treh starejših bratov tudi opico. Nemčija, kjer se je rodila leta 1943 v Heidelbergu, pa ostaja njena domovina.
V Brazilijo se je njena družina preselila leta 1946, ko je bila Silvia stara dve leti in pol, v Nemčijo pa so se vrnili po trinajstih letih. Po maturi, ki jo je opravila v Düsseldorfu, je končala še prevajalsko šolo. Poleg švedskega, nemškega, portugalskega in angleškega jezika govori Silvia tudi špansko in francosko. Obenem se je v šoli za gluhoneme naučila tudi jezika kretenj, da bi se lahko sporazumevala s slušno prizadetimi. Svoje otroke pa je sama naučila nemško s pomočjo lutkovnega gledališča, s katerim se je igrala z njimi.
Svoje naloge kraljica občuti prej čudovite kot težke. Švedska kraljeva družina sicer živi manj odmaknjeno od javnosti kot druge. Kraljica sama hodi po nakupih, kralj in njegov sin tečeta ob obali Baltika, hčerki pa obiskujeta stockholmske diskoteke.
