Zupan: Premalo je bilo podpore v lastni hiši

Slovenski smučarski skakalci so sezono 2010/11 v Planici sicer končali uspešno – z bronasto kolajno na ekipni tekmi in s srebrom Roberta Kranjca –, sicer pa so bili v svetovnem pokalu daleč od zastavljenih ciljev. Zato pa so presenetili na nordijskem svetovnem prvenstvu v Oslu, kjer so osvojili bron in ponovili ekipni uspeh iz Oberstdorfa leta 2005. Sezono so v Planici sklenili z ekipnim bronom in srebrom Roberta Kranjca, a dejstvo ostaja, da so bili do februarskega SP v skakalni ekipi precej daleč od zastavljenih ciljev.

Kako bi vi ocenili minulo sezono?

Sam bi sezono takole ocenil: nismo zadovoljni s svetovnim pokalom, a naredili smo rezultate tam, kjer je bilo to najbolj potrebno, in smo stopnjevali uspehe: na novoletni turneji, na svetovnem prvenstvu v Oslu in tudi v Planici. To ni tako enostavno, predvsem v takšnih razmerah, kot smo se znašli mi, tako da lahko fantom le čestitam, prav tako trenerski ekipi okoli njih. Je pa dejstvo, da bi to minulo sezono še enkrat takoj zamenjal za medaljo na svetovnem prvenstvu.

Dejstvo je, da so slovenski skakalci to sezono bolj kot ne korakali za cilji, ki jih je zastavil strokovni štab, nato pa so presenetili s kolajno na svetovnem prvenstvu. Zakaj takšen razkorak?

No, na novoletni turneji smo cilje celo uresničili, mislim, da nekaj smo jih, kar veliko jih tudi nismo – tu predvsem mislim na posamezne tekme svetovnega pokala –, a tako, kot sem že povedal: zamenjam vse te rezultate za eno kolajno na svetovnem prvenstvu.

Se pravi je bila v vaših očeh kljub velikim nihanjem minula sezona uspešna?

Seveda! In uspešna predvsem zato, ker nam je uspelo narediti takšen velik premik in to ni enostavno. Vsak, ki dela vrhunske rezultate, ve, kaj vse to za sabo potegne. In dvigniti tako fante oziroma dvigati jih skozi vso sezono po velikih razočaranjih vsak teden, to ni enostavno. Lahko bi imeli kdaj kaj več spodbude, predvsem v lastni hiši. Tako da smo res naredili velike premike. To ni samohvala, ampak sem prepričan, da če ne bi bilo toliko dobrega dela narejenega v ozadju, ne bi mogli delati takšnih 'špic' v rezultatih. Seveda, težko je to razložiti, saj na koncu nekatere zanima le rezultat, ampak ... naredili smo ga in zato smo zadovoljni.

Zakaj pa je prihajalo do tolikšnih nihanj v sezoni?

Če pogledate celoten svetovni pokal, boste hitro ugotovili, da jih zelo veliko niha. Nihanja so zadnja leta zelo prisotna; malo je šel trend v to smer, malo materiali, hitrosti na skakalnicah so se znižale, kar pomeni, da se skače še bolj natančno in vsak odmik lahko takoj pomeni tudi dvajset mest. In razen petih, šestih tekmovalcev, ki so zdržali vso sezono, so vsi drugi precej nihali – nekateri na malo višji ravni, drugi na nižji. Ampak nihanja so bila letos zelo prisotna.

Kaj menite o delu z mladimi? Ste v minulih treh sezona dovolj dobro zastavili delo in reprezentancam priključili dovolj mladih?

Saj smo jih kar veliko priključili v teh treh letih dela. Veliko mladih, a vsi se še niso prebili med najboljše. Eni so že šli navzgor, pa so vmes malo padli, kar je povsem normalno in bodo gotovo šli še navzgor, videli smo, da smo imeli izjemno močno ekipo v celinskem pokalu in iz te se bo dalo še črpati v naslednjih letih. Tako da smo bazo, neko osnovo v teh treh letih dobro naredili, ne gre pa vedno le navzgor. Tudi ko gre navzgor, gre vedno tudi malo navzdol in tega se velikokrat ne zavedajo vsi in je težko delati in prepričevati, da gre vse po načrtih, ravno takrat, ko ti ne gre.

Zdaj, ko se poslavljate, poudarjate, da je bilo v slovenski ekipi težko delati. Zakaj?

Zlasti zadnjo sezono je bilo zelo težko delati, ker so se na strokovni štab – športnega direktorja Francija Petka in name – kar vrstili včasih res neargumentirani pritiski, malo je bilo celo natolcevanj. Jaz sem vsake toliko časa kar zelo razočaran, po drugi strani pa vesel, da so nekateri mediji stali za nami, čeprav nam ni šlo. Včasih bi morali bolje pogledati trenutno stanje, v kakršnem smo, in prek tega meriti cilje in rezultate. Zavedam se, da imamo svobodo govora, ampak včasih se mi zdi, da bi lahko malo manj po slovensko naredili.

Menite, da ste v teh treh letih naredili dovolj?

Kar težko nam je bilo delati zadnje tri leta, a menim, da smo naredili velik korak naprej, da smo vzpostavili nek sistem, idej smo imeli veliko, vseh pa nam ni uspelo uresničiti. Bilo je namreč kar veliko takšnih, ki so bili ves čas proti nam in težko jih je bilo ves čas prepričevati, da mi vseeno delamo nekaj dobrega. Tega se je letos že toliko nabralo, da je bila klima tako zelo slaba, da je bilo zelo težko delati. Veliko energije je bilo potrebne za vzdrževanje nekega osnovnega ravnovesja, kaj šele, da bi trener lahko naredil še kaj več.

O kakšnih pritiskih govorite? Pogrešate boljši odnos Smučarske zveze Slovenije?

Nekateri na smučarski zvezi niso lojalni. Ni kohezivnosti, ni strpnosti in to včasih že kar malo ubija. Težko delaš na takšen način, če ni zaupanja, če ni podpore takrat, ko ti ne gre. Takrat potrebuješ podporo, ne takrat, ko si dober, takrat vse teče samo po sebi in to je to, kar moti.

Koliko je možnosti, da ostanete? Kakšne so vaše zahteve?

Jaz nisem tisti, da bi postavljal zahteve. Jaz lahko rečem, da v takšni klimi ne bom več delal, ne bom nadaljeval. In to je to. Kaj so pri vezi pripravljeni narediti za to, da bi ostal, je druga stvar. Jaz sem vedno pripravljen na pogovor, rad delam to, kar delam, imam energijo, imam voljo in ideje, ampak moramo vsi pihati v en rog. A mislim, da je zelo malo verjetno, da bom še nadaljeval v slovenski ekipi, ampak počakajmo še kakšen teden, dva.

Se pravi želja po nadaljevanju obstaja?

Željo imam, ampak ne za vsako ceno. Sam sem imel že eno slabo izkušnjo, ampak žal teh otroških bolezni nismo preboleli, ničesar se nismo naučili in sam ne grem še enkrat isto pot.

Torej je ta odločitev zorela že dlje časa?

Pritiski so bili že dlje časa, ampak letos med sezono so sodu izbili dno. Zato sem se že pred časom odločil, da je velika verjetnost, da v takšnih razmerah ne bom več delal.