Zunaj je bila pomlad, lepa, kot še nikoli

"Končno imamo občutek, da lahko spet zadihamo," mi opisujejo ob izkrcanju iz nagnetenega brezplačnega avtobusa iz Kranjske Gore. Če smo nad gnečo v preteklosti morda kdaj vihali nosove, tokrat ni bilo slišati pritoževanja, čeprav nas je tistih nekaj kilometrov do Planice na stojiščih premetavalo kot žakelj krompirja in si se na ovinku tiščal ob svojega sopotnika kot lepo zložena Delamarisova sardina. Po dveh letih metra in pol medsebojne razdalje je človeška bližina postala balzam za dušo.

"Poglejte, vidi se, kako so ljudje pogrešali druženje," mi Matjaž z roko pokaže na vesele družbice za zgornjim šankom pod parkiriščem za avtobuse. Prešerno godejo, odmeva boben, igrivo poplesujejo, obrnjeni stran od skakalnice. "Druženje, prišli so zaradi druženja, ne zaradi tekme," ponovi. Je pa zaradi tega prišel njegov 11-letni sin Drejc, zelo rad ima skoke, pod Poncami pa je nekoliko izgubljen, saj v divjem ambientu ne more slediti dogajanju na letalnici. Družina iz Zasavja se je vkrcala na organiziran avtobus iz Blagovice, 17-letna hčerka Tina pa si je hitro našla novo prijateljico in zdaj sedi ob Eriki. Druženje. Sproščeni navijači so bili nazadnje tukaj marca 2019. Številni so imeli že vstopnice za marčevske tekme 2020, ko jim je tik pred zdajci načrte prekrižala razglašena epidemija, ki je utišala vse raglje in gasilske sirene. Niso se smeli vrniti niti na decembrsko nadomestno tekmo, upali so vsaj na marec 2021, vendar covidni primež v Evropi ni popuščal. Tudi januarja letos je v Planici odpadel nordijski vikend in že je bilo videti, kot da se navijači pod Ponce ne bodo vrnili niti tokrat.

Nato pa je vendarle prišla novica, za katero so mislili, da je ne bodo sploh nikoli več dočakali. Lahko se vrnete! Vsi. Brez mehurčkov, omejitev, mask, razdalje. Pridite in tekmovanju vrnite njegovo bistvo, brez vas ni Planice. Poskusi vašega nadomeščanja s kartonastimi silhuetami in umetnimi posnetki aplavza naj zvenijo kot slaba šala. Vrnite se, vsi! In res so prišli. Avtobusi iz širne Slovenije so začeli kolesa vrteti že sredi noči, da bi v zgodnjih jutranjih urah že prispeli na veliko makadamsko parkirišče na prizorišču. Neznanci so se pozdravljali kot stari prijatelji, nazaj so. Vsi.  

"To nam je manjkalo zadnji dve leti, vsi skačemo 10 ali 15 metrov dlje, če je treba," povedo zlati skakalci po ekipni tekmi, ko družno skupaj s skakalkami pridejo pozdravit navijače. "Vi ste nas danes prišli podpirat, mi smo vas nagradili z zmago," pravijo. "Naj se ta dan nikoli ne konča," zavpijejo z odra, medtem ko se pod njim odvija navijaški delirij. Poseben aplavz je za Špelo Rogelj, ki končuje kariero.  

"Zunaj je bila pomlad, lepa, kakor še nikoli, preko pokošenih trat zadišalo je po soli. Svet za hip je bil spet mlad, ljudje so klicali svobodi. 'Človek bo človeku brat', kljubovali so usodi," medtem pojejo Mi2,  evforičnim obiskovalcem Planice pa se zdi, kot da je bila pesem za te (po)koronske čase napisana prav zanje. Sije marčevsko sonce, toplo, kakor še nikoli.

Zazvoni mi telefon in na zaslonu se izpiše 'Lancova vas'. Leta 2019 sem jih spraševala o vtisih in zdaj so spet tukaj, zgoraj na avtobusnem parkirišču. Vsi. Toni, Edvard, Ivo in ostali. "Sedemkrat smo že prišli, ampak še nikoli ni bilo tako kot zdaj, ker dve leti nismo smeli nikamor. Ob pesmi po naši zmagi sem jokal," prizna slednji, ko prihitim, da pozdravim te znane planiške obraze. "Lubek," me srčno objame Edvard, čeprav me je videl samo enkrat v življenju. Druženje, vseh.

V morju slovenskih zastav je bilo tuje treba iskati s povečevalnim steklom. Nasproti pridejo nasmejani Poljaki. Iz Krakova in Katovic so, kjer so se Slovenci jeseni borili za odbojkarski prestol. Korona in pozno sproščanje protikoronskih ukrepov ter tudi vojna v sosednji Ukrajini so razlog, da letos njihovi rojaki v Planico niso prišli bolj množično. Pa slabši uspehi njihovih skakalcev, seveda. Mimo jo v narodni noši primahajo tudi veseli Bavarci, Norvežani pa so šli prejšnji konec tedna raje v Oberstdorf, mi povedo.

Na klopi pod odrom sta bila že v petek tudi Boris in Saša, Banjalučana. Onadva sta gostila Andraža in Gorana med praznovanjem pravoslavnega novega leta, ta dva sta jima vrnila s povabilom v Planico. Saša je bil tukaj že nekajkrat kot otrok, Boris pa z velikimi očmi zre v hrbtišče letalnice in v morje zastav pod njo: "Noro," navdušeno zmajuje z glavo. Vemo, zato smo prišli nazaj. Vsi.