"Običajno imamo navado po sezoni pripraviti piknik, da se lahko tudi on poveseli z vsemi nami in s prijatelji, ki ga skozi celo zimo ne uspejo niti videti, kaj šele se z njim družiti," se posmeji Žanova mama Rebeka, ko jo po tekmi povprašamo o sinovem urniku, ki so ga zaznamovali številni uspehi, pa tudi tragedija. V lanski sezoni je namreč v tragični delovni nesreči nenadoma izgubil očeta.
"Zanj je bilo smučanje na prvem mestu. Morda ga je tragedija še bolj podžgala, da je spoznal smisel in vrednote življenja. Mislim, da ga je to res še bolj spodbudilo, da naredi uspeh in se ga lahko še bolj veseli zaradi tega," razmišlja njegova mati, obkrožena z najožjim krogom navijačev.
"Ogromno mu pomeni, da je toliko ljudi tukaj, da toliko ljudi zanima smučanje. In da navkljub morda zanj nekoliko slabšemu rezultatu ljudje vseeno niso žalostni in se imajo dobro," za našo spletno stran pripoveduje nekaj korakov od vitranške strmine, kjer je v soboto Žanu sprva kazalo celo na stopničke, vendar je po slabši drugi vožnji nazadnje osvojil 10. mesto.
Sicer je prišla s svojim mlajšim sinom, z Žanovim bratom. "Kadar ga spremljava na tekmah, tako in tako običajno ostaneva ves konec tedna, v Kranjski Gori pa je poleg še vsa razširjena družina," se smeji.
Močna volja
In res smo že med navijači pod Vitrancem naleteli na veselo skupinico, kjer so nam s prstom pokazali na nasmejanega mladeniča s sončnimi očali in na lepo črnolasko. Andraž in Petra sta Žanova bratranec in sestrična. "Vedno smo tako zelo živčni," priznava ona. "Žan je bil karakterno vedno tako močan, in tudi vedno bo, da je zaradi tega vedno tako uspešen. Če ne bi bil tako močan, ne bi izpeljal ene stvari, zdaj pa je dokazal, da je nad vsemi nami," dodaja ona.
"Njegova želja po smučanju je tako močna, da ga to pelje naprej in vidi samo to, zato se je lahko pobral," pristavi Petra.
Fant z lastno pesmijo
In pobral se je v velikem slogu. Iz Pekinga je februarja prinesel srebrno olimpijsko kolajno in z njo razveselil širno Slovenijo, sploh pa svoje "lokalce". Godba iz Vodic je zanj ob tej priložnosti spisala celo posebno pesem z naslovom Srebrni Žan. Besedilo je napisal Bernard Miklavc, glasbo Primož Kosec, zaigrali pa so jo tudi navijačem v Kranjski Gori.
Godba Žana pod Vitrancem sicer spremlja že 10 let, pravi Boris Kubelj. Štejejo 32 članov, na avtobus pa so se v soboto vkrcali že ob pol sedmih zjutraj: "Tukaj smo bili ob osmih, pred prvim tekom smo že igrali, enako med prvim in drugim tekom, s skladbo Na Golici pa smo ga spremljali tudi vso pot do cilja," pripoveduje sogovornik, ki Žana pozna že od malih nog, saj je bil sošolec njegovega pokojnega očeta. "Je zelo skromen in želi nekaj narediti. No, ne samo želi, tudi je naredil. In to ne samo zase, tudi za nas, domačine, za Slovenijo," poudarja sogovornik.
Štef (še) vedno ob Žanu
Za Žana je na prizorišču stiskal pesti tudi Štefan Hadalin: "Relativno dobro ga poznam, saj sva zdaj že sedem let skupaj v ekipi in skupaj spiva verjetno 100 dni na leto. Kot član ekipe sem njegovo tragedijo doživel precej od blizu, v tistem delu lanske sezone mi je bilo res težko, saj sem z Žanovo enomesečno odsotnostjo izgubil del ekipe, ki mi je veliko pomenil, saj sem se nanj velikokrat zanesel, ko sem v kaj dvomil," razmerja znotraj ekipe opisuje slovenski smučar, ki je letos sicer čez noč izginil iz tekmovalnega prostora.
A o tem trenutno ne želi razpravljati, pristaja le na pogovor o Žanu: "Midva sva bila pravzaprav edina predstavnika v tehničnih disciplinah, skupaj sva tvorila ekipo. Splezal je ven, vrnil se je z odličnimi rezultati. Treba je vedeti, da to na tem nivoju ni kar tako," pravi njegov sotekmovalec, ki je odšel še isti dan Žanovi družini čestitat tudi ob olimpijski kolajni. O sebi pa dodaja le: "Trenutno se posvečam sebi, psihološki in fizični pripravljenosti, delam vse za to, da se čimprej vrnem na sneg. Trenutno vso energijo vlagam v to, da se v dobri telesni obliki in zdrav stoodstotno čimprej vrnem," je za 24ur.com potrdil, da smuči še ne namerava postaviti v kot, kakor so se vmes že zbali njegovi navijači.