Meta Hrovat: Ko so izginili pravi občutki in veselje, sem vedela, da je konec

Meta Hrovat je torej v uvodnem delu novinarske konference v prostorih Smučarske zveze Slovenije v Ljubljani najprej pojasnila razloge za presenetljivo (pre)zgodnje slovo od belih strmin.

"Za zaključek profesionalne kariere sem se odločila zaradi vse pogostejših zdravstvenih težav in pomanjkanja prave motivacije. Prvič sem to občutila po padcu na tekmi v Lenzerheideju. Takrat so se tudi začele težave s kolenom, ki jih občutim še danes. Čeprav sem poskušala vse, da se vrnem v želenem stanju na sneg, se to žal ni zgodilo. Psihofizično se nisem več počutila, da bi lahko dosegala vrhunske rezultate. S tem so izginili veselje in pravi občutki, ki sem jih do zdaj občutila na snegu. Od sebe nisem več sposobna dajati sto in več odstotkov, zato smuči postavljam v kot. To ni žalostno slovo, nenazadnje sem stara šele 24 let in čakajo me novi izzivi v življenju," je na začetku druženja s predstavniki sedme sile dejala Hrovatova.

Kot je v nadaljevanju priznala 24-letna Kranjskogorčanka, poklicna športna kariera terja določen davek na telo vrhunskega športnika. "Iskreno povedano, želim si vzeti nekaj časa zase, da zbistrim misli in jih sčasoma usmerim v nove cilje. Verjamem, da mi ne bo težko najti novih poti, navsezadnje ne izključujem možnosti, da še naprej ostanem vpeta v alpsko smučanje. Ta šport mi je dal zelo veliko, a tudi jaz njemu. Bili so lepi kot tudi manj lepi trenutki, toda sama bom ohranila v spominu zgolj tiste, ki so mi zvabili nasmeh na obraz," je čas nekoliko nazaj zavrtela najboljša slovenska veleslalomistka zadnjih sezon.

Od prvih stopničk v Lenzerheideju do zdravstvenih težav in (pre)zgodnjega slovesa
Meta Hrovat je bila sposobna stopiti na prste veleslalomski eliti. To je dokazala hitro po debiju v svetovnem pokalu – bilo je 28. decembra 2015. Zgodilo je se v avstrijskem Lienzu hitro za tem, ko je alfa in omega ekipe, imenovane Team to aMaze, Andrea Massi takratnim trenerjem dejal, da si svetovna mladinska prvakinja z dobrimi vožnjami zasluži priložnost. Pod taktirko Jureta Hafnerja se je hitro zlila z najboljšimi. Priljubljeni Hefo je skrbel za njen napredek, tudi za njene smuči.  

In skupaj sta naredila najpomembnejše korake: tako zahteven preboj iz mladinskih kategorij na največjo smučarsko sceno. 27. januarja 2018 je bil trud prvič zares poplačan, zavihtela se je na zmagovalni oder v Lenzerheideju. V pokrajini Graubünden je zaostala le za Viktorio Rebensburg in zmagovalko Tesso Worley. Dokazala je, da je sposobna za velike stvari. Želela je več, ob izdatni podpori družine, očeta Janija in mame Darje, sestre Urške, pa strokovnjakov, ki so se zvrstili okrog nje, je verjela, da bo kmalu čas za še nekaj več. V naslednjih sezonah je še trikrat stopila na zmagovalni oder (Kranjska Gora 2020, 2021 in Lenzerheide 2021), a po drugi strani pogosto stiskala zobe zaradi poškodb.

Pri 24-letih je sprejela odločitev, s katero je šokirala smučarski svet. "Kar je meni osebno še nekoliko težje sprejeti, pa je, da sem izgubila tisto iskrico v očeh in željo, ki me je gnala po začrtani poti celotno kariero," je med drugim v zapisu, s katerim je prek družbenih omrežij pomahala beli karavani v slovo, sporočila javnosti. Zdaj se podaja novim zmagam naproti. Stran od belih strmin, kjer bi, glede na to, da je v letošnji sezoni na sporedu Zlata lisica v Kranjski Gori, pričakovali še njeno poslovilno vožnjo.