Večina zgodb iz preteklosti, ki jih povedo, se začne enako: "Z očetom sva začela peš pri tem in tem ovinku, mimo je prišel sosed, pa smo šli vsi skupaj. V Planico na kranjsko klobaso, jaz sem pil sok, oče pa pivo. Ni bilo vstopnine, pa tudi nobenih ograj," jih spomini odnesejo v preteklost.
Danes je pot v Planico drugačna, prometni tokovi so skrbno urejeni, v središču Kranjske Gore ljudje potrpežljivo čakajo, da vstopijo v enega izmed avtobusov, ki brezplačno odpeljejo v dolino pod Poncami. Če pa je gneča vseeno prevelika, se popotniki pred odhodom še okrepčajo v sosednji Vopi, ki je sicer predvsem (praktično edina) baza kranjskogorskega nočnega življenja. Ob tovrstnih manifestacijah pa pogosto poka po šivih že ob dnevni svetlobi.
"Pridi, gremo peš, kot v starih časih," potegne za rokav prijatelj, sicer domačin. A do tja je še daleč, pestro dogajanje ob poti upočasnjuje korak. Pod smučiščem Brsina v velikem Kosobrinovem kotlu Brane že pridno praži čebulo, da bo planiške popotnike ob vrnitvi pričakal okusen pražen krompir. Pot vodi mimo Podkorena, kjer Robi na terasi Žejne Pehte veselim izletnikom toči šilce zdravilne grenčice, njih pa skrbi, da jih bodo klopi na toplem marčevskem soncu tako zavedle, da sploh ne bodo ujeli popoldanske tekme. Toda uspehi slovenskih skakalcev, ki se obetajo, poženejo naprej. Kolesarska pot vodi naravnost proti Ratečam, ampak proti Planici vodi tudi bližnjica čez travnik.
Te pa ne poznajo samo domačini – tja jo že mahajo tudi Jorg, Thomas in Andrea. Nemci so, iz Schwarzwalda. No, ampak razumljivo je, da poznajo tudi stranpoti – sem prihajajo že 30 let. Jorg mi med potjo pojasnjuje, kako je zdaj njihov najboljši skakalec Karl Geiger, ampak spominja se zlatih časov Svena Hannawalda in Martina Schmitta, pripoveduje pa tudi, kako je pravzaprav Dieter Thoma poskrbel, da se je s skoki v Nemčiji začelo služiti toliko, da se je dalo preživeti tudi samo s tem športom.
Od zadaj se približata dva Pohorca, Miran in Simona, ki sta peš prišla že iz Gozda - Martuljka. V Planico sta sicer nameravala šele v soboto, ampak je navijaško romarsko vzdušje proti Poncam poneslo tudi njiju. Skupinico želi prehiteti tudi domačin Andrej, ampak ga Thomas hitro zaplete v pogovor.
Sredi zasneženega travnika stojijo trije Dolenjci, dva iz Šentjerneja in eden iz Novega mesta. Matej, Zlatko in Andrej so naredili postanek v senci, saj sonce sredi dneva presenetljivo močno pripeka. "Doživetje, vzdušje, patriotizem," mi v nekaj besedah povzamejo, zakaj so šli peš. Pisana skupinica na travniku se veča in veča. V Planico so šli kot neznanci, tja prišli kot prijatelji.
Ljubljančan David se v Planico tako odpravi vsako leto. "Pot je tako lepa, da je nikoli ne zamudim, ostali gredo z avtomobili, jaz pa nočem," navrže, ko hiti mimo.
Planiška velikanka se že izriše na obzorju, ko nas ujame še Adriana, ki je učiteljica. Ko je v šoli povedala, kam gre, jo je eden od učencev vprašal, ali bo 'fejst' kričala. "Bom, še zate," mu je odgovorila, deček pa se je srečno nasmehnil. Po koroni si je resnično zaželela doživetja Planice, zraven pa še izleta, zato sta šla peš, pripoveduje, ko objame soproga, ki jo ujame tik pred ciljem.
In na ta cilj se je res izplačalo priti. Kronan je bil namreč z zgodovinsko trojno slovensko zmago, oplemeniten pa še s četrtim in sedmim mestom naših orlov. Še boljši pa je bil občutek, da je to pravzaprav šele začetek, saj navijače čaka še ves planiški vikend.
Slavje se je nadaljevalo pod glavnim odrom v Planici, večina navijačev pa se je podala nazaj proti Kranjski Gori. Nekateri spet čez polja in travnike, drugi po cesti, tretji pa so se odločili za pot po zraku. Helikopterski prevoz namreč postaja vse bolj priljubljeno sredstvo pod Poncami. Samo danes so opravili 50 letov, to pa pomeni, da so prepeljali 250, 300 potnikov. Še več jih pričakujejo v soboto, skupno računajo na približno 800 prepeljanih ljudi. V 90 odstotkih gre za Slovence, prevoz po zraku pa zanima tudi Norvežane, pripovedujejo pri Flycomu. Cilj je bil na kranjskogorskem travniku za hotelom Kompas, od koder so se nato navijači porazgubili po kranjskogorskih lokalih, vmes pa je Brane tudi že do konca spražil krompir, s katerim jih je pričakal.
