K Tandeju in Primožu Rogliču so stekli isti ljudje

Poleg Kopavnika so k Tandeju stekli še Miha Rožič, Sašo Tempfer in Matevž Stranig. Ob skakalnici je za padce tekmovalcev namreč vedno zadolžena štiričlanska ekipa gorskih reševalcev. Namenjeni so za prvo oskrbo skakalca, slačenje opreme in čelade ter pomoč anesteziologu in zdravniški ekipi, nato pa še za prevoz s skakalnice. “Moja naloga je, da spremljam in da zaznam napako tekmovalca oziroma stvar, ki pripelje do padca. Da spremljam padec in tekmovalčevo obnašanje ob padcu, ali je pri zavesti ali ne. Padec se lahko zgodi zaradi skakalčeve napake, vetra, morda napake na opremi, razlika pa je med padcem, ki se zgodi takoj ob začetku leta, in pa padcem, do katerega pride ob doskoku. Gre za različen mehanizem poškodbe in zato ob prihodu na kraj dogodka tudi sporočim glavnemu zdravniku, kaj je s tekmovalcem in kaj potrebujemo,” pojasnjuje sogovornik, medtem ko si senči oči in gleda navzgor. Tudi med najinim pogovorom pogleda ne umakne.

Stoji tik ob ograji in če se karkoli zgodi, je prvi, ki steče v skakalnico. V prvem hipu ga spremlja še eden od gorskih reševalcev in član zdravniške ekipe, največkrat anesteziolog ali pa diplomirani reševalec. “Osnovna oskrba je naprej ugotoviti, ali je skakalec pri zavesti. Če je, ga povprašam po imenu, ali ve, kje je, kaj ga boli. Nato je treba poskrbeti za glavo in za to, da se ne premika več. Ko pridejo zraven še ostali, mu je treba namestiti opornico, ga naložiti na nosila. Večinoma je treba skakalce obračati, poskrbeti za celoten pregled, ugotoviti, kje je najhujša poškodba,” opisuje.

Spomni se tudi padca Primoža Rogliča

V primeru Tandeja tega niso vedeli: “Vedeli smo le, da je hudo, ker je zaradi hudega udarca ob tla izgubil zavest že takoj po padcu in se je tudi brez zavesti prikotalil do vznožja. Treba je bilo preveriti življenjske funkcije in poskrbeti zanj, zadeva je bila bolj resna kot običajno,” pravi Kopavnik, ki je v svoji karieri videl že kar nekaj padcev. V vlogi reševalca ob vznožju planiških skakalnic namreč stoji že 21 let, medicinsko znanje pa sproti pridobiva in obnavlja na usposabljanjih v okviru GRS-ja. Pri koliko padcih je pomagal, ne šteje, poleg Tandejevega pa se nazorno spomni le še enega – padca Primoža Rogliča iz časov, ko je imel namesto kolesarskega še oblečen skakalni dres. “Padci so se večinoma srečno končali, tudi kakšen delavec na skakalnici kdaj pade, zastavonoša,” našteva.

“Tako hud padec pa se zgodi mogoče enkrat na deset let, s tako težkimi poškodbami in s takimi posledicami. Čeprav je fant, glede na to, kar sva danes govorila, iz sebe naredil mali čudež. Ga pa razumemo, da se je odločil, da letos ne bo več letel,” se v mislih vrne k norveškemu športniku. “Smo pa veseli, da je prišel v Planico, da ga vidimo tukaj, in v čast nam je, da fant razume, da je bilo zanj dobro poskrbljeno vse do Ljubljane. Da je tudi to odločalo o tem, kako bo on danes. In danes je dobro, spet je vrhunski, kar je dokazal že tudi z zmago. Verjetno bo prihodnje leto celo spet letel tudi tukaj,” pravi Kopavnik.

Hvaležnost skakalnega šampiona

Helikopter je v Planici sicer ves čas tekmovanja. “Namenjen je za urgentni prevoz do kliničnega centra in za poškodbo, kot je bila Tandejeva, je to zagotovo nujno potrebno,” pojasnjuje. V takem primeru je tekmovalec s skakalnice najprej prepeljan v ambulanto na prizorišču, kjer človeka poskušajo stabilizirati do te mere, da je sploh pripravljen na prevoz: “Nima smisla, da ga samo vržeš v helikopter in greš, tam je namreč določene stvari težko početi,” poudarja pomen zdravniške oskrbe pred transportom.

Tande se je danes prišel zahvalit tudi pilotom in ostalim sodelujočim. "Vem, da bi bil brez njih sedaj pokopan nekje na Norveškem. Sanjsko je, da sem lahko tu, da sem jih spoznal in se jim zahvalil za odlično opravljeno delo. Ko veš, da pri tekmah sodelujejo takšni fantje, je seveda precej lažje tekmovati," je dejal v zahvali vsem, ki so pomagali ob njegovi nesreči. Lani je v Planici grdo padel prav na četrtkovi poskusni seriji in se po zlomu ključnice, predrtemu pljučnemu krilu in štirih možganskih krvavitvah tudi boril za življenje. Hitra zdravniška pomoč je klinično mrtvega skakalca na licu mesta z defibrilatorjem oživila, nato pa ga je helikopter prepeljal na nadaljnjo zdravljenje v Ljubljano. Nesrečnega Norvežana so po treh dneh umetne kome stabilizirali in ga po tednu dni že premestili na rodno Norveško, kjer je še dva tedna ostal na zdravljenju, nato pa se je začel počasi vračati celo v sam tekmovalni vrh.

Njihova oprema najprimernejša

Gorski reševalci so sicer v Planici prisotni že več kot 50 let. Dežurni so tudi pri gledalcih, pa zaradi žičniške naprave, ki vozi na vrh skakalnice, zaradi skakalnice same, zaradi osebja na njej. “Ni samo tradicija, verjetno je del naše opreme najprimernejši za to, saj se predvideva, da tekmovalec lahko ne bi prišel vse do točke padca, do te spodnje črte, zato bi morali mi navkreber. V takih primerih, ko so težave z naletom zaradi sonca in vsega, če bi se padec zgodil tam gor, je na taki mehki skakalnici zelo malo verjetno, da bi tekmovalec prišel do izteka. Ampak raje si sploh ne predstavljam kaj takega,” Kopavnik zmaje z glavo.

“Poskušamo čim manj menjati ekipo, ker so fantje že vajen in vedo, kaj je njihova naloga. Da vedo, kakšen je sistem tekmovanja, da ne odhajajo s prizorišča in ne gledajo deklet na tribunah, ampak ves čas spremljajo tekmo,” se posmeji. Tisti, ki so zadolženi za gledalce, pa na prizorišču ostanejo še po samem koncu prireditve. “Razdeljeni so po trojkah, združijo se še z medicinskimi tehniki in ekipo Rdečega križa na terenu. Tistih 10 ali 12 reševalcev, odvisno od dneva in gostote gledalcev, pa ostane vse dokler policija ne reče, da je prizorišče pregledano in da nihče ni ostal pozabljen,” zaključi še sam.