'Olimpijska medalja je nekaj, kar manjka, nekaj, kar bi se spodobilo, da pripada takšni karieri'

Ilka Štuhec je pričakovala, da se bo po odhodu mame Darje Črnko iz njene ekipe in s prihodom novega trenerja Aleša Gorze sezona razpletla drugače, kot se je. "Povprečni rezultati" je niso zadovoljili, saj je tako v svetovnem pokalu kot tudi na svetovnem prvenstvu merila vsaj v najboljšo peterico, z željo poseči tudi po stopničkah. Po koncu sezone jo je čakalo iskanje odgovora, ali je napočil čas, da se poslovi od vrhunskega tekmovalnega športa. Na veliko veselje ljubiteljev smučanja se je odločila za nadaljevanje športne kariere.

"Zdaj so spet in želja in motivacija in volja, in vse skupaj. Je bilo že nekajkrat do sedaj v karieri tako, da je bila mogoče malo manjša, da je mogoče skoraj ni bilo več, nikoli sicer tako resno kot letos, to moram priznati. Po razmisleku, pogovoru z nekaterimi ljudmi, ki mi pomenijo največ, sem vseeno uvidela, da ne morem kar tako nehati, sem motivirana, zdrava, da nadaljujem," je dejala Ilka Štuhec.

In pripomnila, kaj so bile odločilne besede, ki so pretehtale: "Ni vredno tako končati, sem si tudi sama v bistvu gor prišla po domače, enostavno imam za pokazati še nekaj več, da to letos definitivno ni to, in da pač ni druge, kot da vztrajam," je poudarila Mariborčanka. Štuhčeva je z 31. marcem po eni sezoni končala sodelovanje z Gorzo. Končnih odločitev o tem, kdo bo njen sodelavec ali sodelavka, še ni sprejela.

"Čisto vse je še v procesu dogovora, tako da je težko reči karkoli," je dodala. Brez trenerja v ekipi bi težko shajala, čeprav bo težko našla takšnega, ki bi se ponašal s tekmovalnimi uspehi, kot jih ima sama. "Eni mogoče niso bili vrhunski smučarji, so pa vrhunski trenerji, nikjer ne piše, da bi bila jaz vrhunska trenerka," pravi Ilka. "Ne gre samo za to, da mi trener pove, zdaj pa moraš z visokim bokom stopiti na zunanjo smučko, pač to ve čisto vsak," je pojasnila Štuhčeva.

"Ne gre za to, da se pri meni, ki nisem več najmlajša, skuša kaj spreminjati, da bom smučala kot Federica Brignone, Lara Gut-Behrami, ali pa ne vem kdo, ampak da se izvleče iz mene stvari, ki jih znam in ki so nekje v meni, in jih pokažem takrat, ko jih moram," je razkrila.

"Vem, kaj vidim oziroma čutim, vseeno potrebuješ od zunaj nek 'feedback', kako je bilo, kako bi mogoče šlo drugače, kar se tiče linije, kar se tiče tega, onega, predvsem pa, da se na neki človeški ravni enostavno stvari 'poklopijo', da se razumeš, da vidiš, da so ljudje s srcem pri stvari, da tudi oni verjamejo, ker jaz sama verjamem v to, da sem še sposobna marsikaj pokazati, zato to tudi še delam," je povedala Ilka Štuhec.

"Cilj je poiskati takšne ljudi, ki bodo to verjeli z mano. Sama ne morem hkrati postaviti proge, jo zgladiti, pobarvati, postaviti merilce časa, pa potem peljati, se popravljati, snemati, rezervirati hotele, treninge, narediti plana. Na meni je pripraviti prtljago, ko mi rečejo, za koliko dolgo gremo, kaj bomo delali, pa mora vedeti trener. On mora vse to sestaviti, da bo takrat, ko bo treba, najboljše možno, da bom sproščena, mirna in pripravljena, da napadem in pokažem to, kar znam," je pojasnila Štuhčeva.

"Vem, kaj hočem, še bolj vem, česa nočem, tako da mislim, da bom z neposrednim in jasnim pogovorom našla to, kar iščem," je dodala. V pretekli sezoni bi si želela predvsem več smukov v svetovnem pokalu. "Imeli smo jih šest, upam, da si lahko zaznal to rahlo agresijo pri tej majhni številki," se je pošalila.

"Žal proti vremenu ne gre, vsak bi si želel čim več tekmovati, čim večkrat pokazati to, kar zna. Ko si blizu, pa hkrati daleč, to je tisto, kar najbolj peče oziroma najbolj boli. Se moraš najbolj pobirati, ko je vožnja okej, so deli super, pa potem narediš napako, izgubiš čas in si deseti. Si tam, samo nisi tam," je dejala.

"Potem se vedno znova pojavljajo vprašanja, zakaj se pojavljajo napake. To je sicer stvar ene druge debate, ampak kakorkoli, peljem sama, ali dobro ali slabo, v tistem sem tam sama, kako sem pa prišla na start, pa, kot sem rekla prej, ni samo vse na meni."

Pri odločanju o tem, ali je še smiselno nadaljevati kariero, je vplivala tudi lokacija naslednjih zimskih olimpijskih iger. "Vsekakor je veliko pripomoglo, da bodo OI v Cortini, kaj bi bilo, če pa ne bi bile, pa ne vem. Olimpijska medalja je definitivno nekaj, kar manjka, nekaj, kar bi se skoraj spodobilo, da pripada takšni karieri."

Štuhčeva je edina slovenska alpska smučarka, ki lahko tekmuje na ženskih tekmah v smuku in superveleslalomu. "Vsekakor bi si človek želel, da se vidi nek plod dobrega dela, da so zraven tudi mlade tekmovalke, da ne gredo vse znanje, izkušnje, ki jih imam, v nič. Ampak žal ni nobenega, nisem pa jaz tista, ki bom iskala nove tekmovalke. Z veseljem bi imela kakšno ob sebi, ampak če jih ni, enostavno pogledam na to, kar potrebujem, želim, česa sem v bistvu sposobna, da pridem do tega, da lahko to pokažem."

Vsako leto znova se odpre vprašanje pogodbe in finančne podpore od Smučarske zveze Slovenije. "Blaž Bolcar je tu zato, da se pogovarja z zvezo, jaz imam druge izzive zdaj, ki se jim reče ekipa." 

"Jih je pa treba mogoče spomniti, da vseeno v Sloveniji ni toliko smukačic, da bi me mogoče vseeno malo bolj podprli, je pa tudi res, da sem dovolj nora, da bom tisto, kar bo manjkalo, plačala sama. Tu se ne pogovarjamo o participaciji, kot jo imajo vsi ostali tekmovalci."

Oprema ostaja enaka, drug bo serviser, Roland Schneeberger se je poslovil. "Zelo sem zadovoljna z opremo, ki jo imam. Je pa res, da iščem novega serviserja. Ker so v življenju tudi pomembnejše stvari, kot je smučanje, recimo družina, in take zadeve, sem to sprejela in razumem."