Dekleta, žene, matere. In vrhunske športnice

"Naš šport je tak, da že kot otrok treniraš s fanti in ne občutiš razlike. Čeprav si dekle, si v fantovski družbi, odraščamo skupaj in pri nas ni razlik," sredi mrzle Olimpijske vasice v Kranjski Gori pripoveduje rjavolaska, ki ji na prsih počivata dva kroga z najžlahtnejšim leskom. Skakalka Urša Bogataj je pod kitajskim nebom najprej pometla z žensko konkurenco, nato pa s svojima dvema odličnima skokoma pripomogla še, da sta se z zlatom okitila še njena moška kolega, Peter Prevc in Timi Zajc. 

"Tudi punce smo tega zmožne in si to zaslužimo. Poleg tega sama prihajam s kmetije, tako da sem vajena dela in vsega. Nikoli nismo ločili, da mora biti punca doma in delati za štedilnikom, fantje pa samo zunaj. Velikokrat sem bila jaz tista, ki je delala zunaj," se v pogovoru za 24ur.com smeji tudi Nika Križnar, ki je imela na mešani ekipni tekmi enako vlogo, v posamični pa si je priskakala še bron. "Zelo podpiram to, da so tudi ženski skoki in da smo ženske v športu nasploh," poudarja. "Zdi se mi, da je zato še bolj zanimivo za gledati, da niso samo fantje," z nasmeškom doda. Sta pa skupaj z Uršo našli svoj lastni, "dekliški" način sproščanja: "Pojeva! Dvomim, da fantje pojejo," se veselo spominja, kako je glasba iz zvočnikov donela tudi v Pekingu, tako sproščanje pa je bilo, kot rečeno, nadvse uspešno za obe.

"Mednarodna smučarska zveza in vsi ostali se borimo, da bi naredili mešane ekipe, da bi ženski šport še bolj promovirali, normalno, da morajo ženske osvajati kolajne," je jasen tudi Peter Kotnik, oče olimpijske junakinje Glorie Kotnik in njen nekdanji trener. "Športnike je treba najbolj spodbujati takrat, ko jim ne gre," poudarja vlogo staršev in družine v ključnih trenutkih.

Kot pravi, so pri Glorii med odraščanjem dali poudarek bolj na izobrazbo kot pa na vrhunske rezultate, čeprav si je v časih, ko so njeni vrstniki dosegali uspehe, teh želela tudi sama. "Deskanje je bilo pred leti nekako bolj odprto, več je bilo druženja, združili smo prijetno s koristnim in imeli veselico po vsakem svetovnem pokalu, lažje je bilo kot denimo neko smučanje," opisuje življenje na deski nekoč. "Zares profesionalno se je deskanje začelo po letu 2010, ko so prišli ti mlajši športniki, oni so začeli hoditi v fitnes in se vesti kot pravi profesionalci, podobno kot smučarji. Potem se tudi na tekme ni več hodilo s takim veseljem, saj ni bilo več take zabave, druženja. In tega je vedno manj, zdaj smo res že postali podobni profilu smučarja – tekma, ne pozdravljajo preveč, niso več taki prijatelji, ne družijo se več toliko. Gloria je še ena zadnjih, ki je tekmovala še s starejšimi šampioni, kot so Dejan Košir, Mathieu Bozzeto, Jasey-Jay Anderson. Nato je bila njena generacija, zdaj pa je prišla že nova in tako je ona ena redkih, ki pozna tri različne generacije tega športa. Največjo krizo je mogoče imela tam nekje po 20. letu, ko je končala šolo in začela delati, takrat si je morda preveč želela rezultatov, pa jih ni bilo. Zdaj, ko si ga ni želela, pa se je pojavil sam," se smeji ponosni oče dekleta, ki je v Pekingu senzacionalno prišlo do brona.  

"Mogoče se že na splošno od nas pričakuje, da smo ženske, da počnemo druge stvari, da smo enkrat mame, ampak meni se zdi to neprimerno, ker se mi zdi, da lahko vse," je bila v pogovoru za našo spletno stran jasna tudi dobitnica odličja sama. Gloria Kotnik vedno znova poudarja, da je njen največji dosežek njen sin, pravi pa, da je bila v Pekingu zato nekako veliko bolj sproščena. "Šla sem tja samo da mogoče pokažem tisto, kar mi do zdaj še ni uspelo. Pri tem me je zelo spodbujal moj partner, ki mi je dejal, da mi bo morda enkrat žal in si bom očitala, če ne bom poskusila," pripoveduje. Njen izbranec ji je nadvse pomagal že od vsega začetka, ko malega Maja, ki je zdaj dopolnil leto dni, še ni hotela niti za kratek čas pustiti samega: “Z mano sta šla na trening, da sem bila lahko bolj sproščena," se spominja. Zelo težko ji je bilo tudi pred odhodom na olimpijske igre: "Še nikoli prej ga nisem toliko časa pustila doma, nikoli ni šlo za dlje kot dva dni, tudi tekme sem načrtovala tako, da sem prišla tik prej in šla nato domov takoj, ko je bilo mogoče. Teh devet dni se mi je slišalo kar grozljivo," strese z glavo.  

Vračanje v formo po porodu sicer zanjo ni bilo pretežko. "To so leta v vrhunskem športu, leta treningov, mišice imajo spomin in tudi v taki situaciji ne izgubiš toliko, da se ne bi več mogel vrniti na najvišjo raven. Res je sicer, da s tem nisem bila obremenjena, nisem pretiravala, rekla sem, da bom šla postopoma, potem pa bom videla, kako se bodo stvari razvijale. Tudi nisem bila prepričana, če se bom vrnila v tekmovalni šport. Z vadbo sem začela z namenom, da nadaljujem nek športni način življenja, to je del mene. Brez športa si sploh ne predstavljam, zato sem se želela vrniti v neko dobro fizično stanje, ko pa sem videla, kako hitro napredujem, mi je postalo jasno, da morda ni tako nemogoče," opisuje tisti čas.  

Pri skakalkah pa bo materinstvo očitno še nekaj časa počakalo: "Pri nekaterih športih to gre, pri skokih se mi zdi, da bolj ne kot ja. Pri nas je res zelo pomembna teža, moraš biti res priden, da ti uspe držati konstantne kilograme, poleg tega, da si ob tem še mamica. Vse si želimo, da bi imele družino, ampak sočasno s skoki mislim, da to še ne bo mogoče. Sicer je ena skakalka bila, ampak ji ni uspevalo najboljše. Jaz se tega ne bom šla, najprej bom pripeljala športno kariero do konca, dokler bo šlo, potem pa bo na vrsti družina," pojasnjuje Križnarjeva.