Ob petih zjutraj jih je zbudil vonj po praženi čebuli

Pod znamenito lipo je že bil Miro, vodja navijaškega kluba slovaške smučarske šampionke Petre Vlhove. Ker so se njegovi rojaki v Slovenijo podali v stotinah, je moral nahraniti številna lačna usta. Zato se je odločil, da bo skuhal navijaški golaž. 

"Slovenci damo v golaž razmerje 1:1, Slovak pa je dal 18 kilogramov mesa in pet kilogramov čebule, kar je pravzaprav 1:3," je Matjaž, sicer smučarski sodnik, opisoval, kako je bil že pred šesto zjutraj deležen kuharskih nasvetov, ob sedmih pa ga je čakalo delo. Je namreč sodnik na progi Zlate lisice, ki spremlja, ali tekmovalka pravilno presmuča vratca. 

"Večina ljudi misli, da zaradi pokritosti proge s kamerami sodniki niso potrebni, vendar po pravilih morajo biti," pojasnjuje Rene Brezovnik, ki je vodja. Razporeja sodnike in jim dodeljuje naloge.

Na sobotnem veleslalomu je 12 sodnikov pokrivalo 40 vratc. Sodnik stoji in spremlja tisto število vratc, ki mu je bilo dodeljeno – običajno tri ali štiri. Če vidi, da je tekmovalka narobe izpeljala vratca, to vpiše v poseben kartonček. Zapiše štartno številko tekmovalke, številko vratc, kjer je bila storjena napaka, situacijo za diskfalifikacijo pa tudi skicira. To nato preda tehničnemu delegatu in žiriji.

Z Renejem in Matjažem sta tudi Davorin in Miro, njihova naloga pa v soboto kljub koncu tekmovanja še ni končana. Popoldne spet stojijo pod lipo, saj morajo, kot pravi Štajerci, navijače s Slovaške bojda naučiti tistega pravega skandiranja. "Maribor, šampion!" tako odmeva po Podkorenu.

Še enkrat je namreč treba spomniti, da je Zlata lisica na Gorenjskem našla samo svoj nadomestni dom, s srcem in dušo pa sem ne sodi. Že izbor glasbe na samem prizorišču je spomnil na to, kje je lisica v resnici doma. Pod podkorensko strmino je tako denimo glasno in pomenljivo odmevalo Štajersko nebo ...

Tudi število navijačev je kazalo na to, da bi bila pod Pohorjem zagotovo večja gneča. Tribuna se ni šibila pod težo gledalcev, še največja gneča je bila v VIP šotoru. Bili pa so tudi švicarski kravji zvonec, hrvaška zastava, poljski napis za njihovo Mary ...

Nič pa se ni moglo primerjati s slovaškim navdušenjem. Tudi tokrat so si izbrali kotiček najbližje ciljni strmini, znova pa so se lahko veselili uspeha svoje ljubljenke. Petra Vlhova je tokrat prismučala bron, proslavljanje pa se je po razglasitvi znova preselilo pod zdaj že zloglasno lipo.

"Navijači? Lahko jih slišite! Neverjetni so. Presrečna sem, da so vseskozi z mano, da se selijo z mano. Res so izjemni in že komaj čakam jutrišnji dan, ko bodo znova ob meni,"  je Vlhova dejala našemu novinarju Maticu Flajšmanu.

Golaž se je sicer že pojedel, ampak vseeno nihče ni ostal lačen. Ali žejen. Rezala se je suha salama, sir, točila slivovka.

Tam sta bila tudi Gabi in Michal, sicer Slovaka, ki pa že osem let živita na Dovjem in oddajata apartmaje. "Zaljubljena sva v hribe, mi imamo Visoke Tatre, ampak te so premajhne. Tukaj pa je turistična infrastruktura v vzponu," se navdušujeta nad življenjem v Sloveniji.

Ta konec tedna sta sprejela več kot 50 gostov, "lisičji" termin sta rezervirala samo za svoje rojake. In zdaj se veselita tukaj z njimi: "Te dni se počutiva, kot bi bila spet nazaj doma," pravita, medtem ko oranžne kape spet dvignejo kozarce svoji smučarski junakinji v čast. 

Slovenci pa smo danes lahko nazdravili novi uvrstitvi med deseterico in hkrati najboljši veleslalomski uvrstitvi Ane Bucik, ki je prismučala na osmo mesto. Ob tem pa se nostalgično spomnili tudi trenutkov, ko so zaradi lisičjih stopničk visoko vihrale slovenske, ne slovaške zastave.