Majdičeva tožbo postavila v drugi plan

Petra Majdič je povedala, da je bila po nesreči ganjena nad odzivom sotekmovalk in trenerjev, saj so ji pošiljali rože, spraševali po njenem zdravju in ji želeli čimprejšnje okrevanje. Na drugi strani pa je podoben odziv ali vsaj zanimanje za zdravje zaman pričakovala od Mednarodne smučarske zveze (FIS). “Razen tehničnega delegata dirke Uroša Ponikvarja, ki me je že dvakrat obiskal, z višjih instanc ni bilo nobenega odziva, kar me je zelo razočaralo. Nihče me ni vprašal, kako sem, ali pa mi čestital za kolajno,” je razkrila najboljša slovenska športnica, ki jo je padec oropal ne le za zlato odličje v sprintu, ampak bržčas še za dve mogoči kolajni na teh igrah ter tudi za želeni šampionski konec sezone, po katerem je želela v miru razmisliti, ali bi se še vrnila v smučarski tek.

“Čeprav je bil padec morda moja krivda, pa to, da se nisem mogla zaustaviti in da sem padla v štiri metre globok jarek na skale, zagotovo ni bila,” je poudarila Majdičeva: “Res so vse presenetile vremenske razmere, saj je bil prej sneg moker in težek, v noči pred tekmo pa je pomrznilo in proga se je spremenila v živ led. A opravičilo v slogu, da nihče ni videl tistega jarka, ne more zadostovati, ne odgovor, da doslej še nihče ni padel v ta jarek ali da sem sama ubrala napačno linijo. Nihče ni tam smučal v takšnih razmerah kot jaz in sama nisem neka začetnica. Sem številka 2 na svetu v svetovnem pokalu in najboljša tekmovalka v sprintu in imam za seboj 22 let izkušenj, zato znam smučati.” Majdičeva je napovedala, da bo po uradnem protestu slovenske olimpijske delegacije zagotovo posegla po nadaljnjih ukrepih: “Za ukrepe sem se odločila iz enega samega razloga: želim vsem pokazati, da nismo gladiatorji, ki le dajemo v najem svoja telesa in se borimo. Smo tudi družina, smo učitelji za mlajše generacije in moramo pokazati, da obstaja spoštovanje, da je šport nekaj lepega, da se trudimo za višje cilje. To so olimpijske igre in tu gre za to, da vsak da od sebe največ, kar lahko.”

“Ne, ne, v glavi nimam nikakršne civilne tožbe. Počakala bom, da pridem nazaj in skupaj vse v miru razmislimo. Pri kakršnih koli pogovorih ali pogajanjih ne bo predmet debate, da bi sama zahtevala refundacijo, čeprav vsi vemo, koliko sem zaradi te nesreče izgubila, saj bi v nasprotnem primeru bržčas zmagala. A tu so v igri povsem drugačne vrednote,” je dejala 30-letnica. “Moj cilj vsega skupaj je, da pokažemo, da ne moremo iti preko vsega, kot da se ni nič zgodilo. Takšne nesreče se ne smejo dogajati. Trenutno civilna tožba ni v igri, čustva so še premočna in verjetno se bo kmalu sestala posvetovalna skupina. A moj interes ni pokazati, kaj lahko naredi mali človek. Moj cilj je učiti organizacije ali mlajše generacije, kot sem jih s svojo potjo, da je treba vztrajati, da so sanje mogoče za vsakega in da meja res ni,” je še dejala Majdičeva in dodala, da želi nekaj naučiti te velike organizacije: “Čeprav sem posameznik in mogoče res gladiator v njihovih rokah, je življenje pač življenje. Če hočemo biti še naprej svetel vzgled, bomo morali nekatere stvari spremeniti.”