KOMENTAR: Za dober posnetek ni vredno tvegati življenj športnikov

Očitno kraj najbolj spektakularnih smučarskih nesreč ne bo več slovita proga Streif v Kitzbuehlu, niti slavni Lauberhorn v Wengnu. Po dogodkih na nočnem slalomu v Madonni di Campiglio je moč sklepati, da je to postalo priljubljeno smučišče na južnem Tirolskem. Italijanski prireditelji so si, ne po lastni volji, privoščil nevsakdanji spodrsljaj. Dobitnik štirih velikih kristalnih globusov zapored in najboljši slalomist zadnjih let Marcel Hirscher, bi lahko tragično končal smučarsko pot! To ni pretiravanje, to je realnost.

Napad na novo zmago v najbolj tehnični disciplini, na nočnem spektaklu, ni bil le boj s količki. Bila bi skorajda vožnja v smrt. Kamera agencije zadolžene za prenos (Infront), pritrjena na dron (kvadrokopter) je v 2. teku strmoglavila sredi proge, ko je začel avstrijski šampion napadati zmago. Z določenih fotografij je moč videti, da je delček drona celo oplazil njegovo palico. Kaj bi bilo, če bi mu ta padel na glavo? To se je v studiu avstrijske nacionalne televizije spraševal tudi legendarni Benjamin Raich, ki se na športni poti s čim takšnim, še ni srečal. Glede na dejstvo, da so tovrstni kvadrokopterji, s katerimi upravljajo odgovorni za izvedbo televizijskih prenosov najvišje kakovosti, težki tudi 15 in več kilogramov (ta naj bi tehtal natanko 10 kilogramov), da po razpoložljivih podatkih letijo na tekmi letijo na višini 20 metrov nad progo (20 metrov nad progo je po razpoložljivih podatkih letel v Madonni), bi se lahko končalo bistveno drugače, kot se je. In ravno ta spodrsljaj, ki naj bi bil po poročanju Gazette dello Sport posledica izpraznjenih baterij kvadrokopterja, bo potrebno o uporabi omenjenega snemalnega pripomočka, v prihodnje dobro razmisliti.

Opravičila z vseh strani so le puder za prekrivanje organizatorskih gub, sredstvo, da tekmovalca omehčajo, da ne pomisli na tožbo, da nenazadnje tega ne naredi Avstrijska smučarska zveza s Petrom Schroecksnadlom na čelu. To ni hec.

In napaka se odgovornim za prenos ni pripetila prvič. Samo spomnite se 17. februarja leta 2012, ko je snemalec ob prihodu Tine Maze v cilj, v Sočiju "zbil" Črnjanko. Sledil je pregled v bolnišnici, magnetna resonanca je takrat pokazala hematom v bližini kvadricepsa. Kolikor sem imel priložnost spoznati Hirscherja, ki deluje kul in frajersko, ki je resen profesionalec v svojem poklicu, je morda že naslednje jutro vse skupaj odmislil. "Matic, Marcel ne bo dostopen za nadaljnje komentarje dogodkov," mi je prijazno sporočil njegov predstavnik za odnose z javnostjo Stefan Illek, saj tudi sam po svojih najboljših močeh, skuša tekmovalca oddaljiti od dogodkov na zadnjem slalomu in njegove misli in energijo usmeriti proti naslednjim tekmam. A spomin na dogodek iz Madonne di Campiglio, ne bo nikoli zbledel ...

Prihodnost?

Slediti slehernemu koraku alpinca na progi bi bilo prenevarno. Omejiti bo potrebno pozicije za delo snemalcev, postaviti limite. Tekmovalci so gladiatorji, ki se borijo z vratci/količki, s štoparico. Borba s kamerami ne potrebujejo, saj je tudi najbolj spektakularne prenose moč narediti brez drona. Dokaz so prireditelji smuka na Streifu – najnevarnejši progi na svetu, kot so jo poimenovali v dokumentarnem filmu z naslovom Streif – One hell of a ride. Klasičnim kameram in kranom, so dodali nekaj žičniških kamer, saj ne želijo tvegati poškodb tekmovalcev in snemalcev. "Nisem proti dronom, ampak vem, da jih za dober prenos ne potrebujejo. Tudi v Wengnu jih nimajo," meni sodelavec švicarske televizije za italijansko govoreče prebivalstvo (RSI) Mauro Pini, v preteklosti tudi pomočnik Andree Massija v ekipi Team to aMaze in za 24ur.com poudarja: "To kar se je zgodilo je grozno. Bilo je tako blizu, da bi se lahko karkoli. Ne želim preudicirati, ampak to je zelo nevarno."

Napisati jasna pravila igre

Odločitev o tem, kako naprej, kaj je dovoljeno oziroma prepovedano, bi bilo potrebno omejiti z dodatkom k pravilniku Mednarodne smučarske zveze (FIS). Na prvem mestu je še vedno tekmovalec. Mnogi se bodo na tem mestu vprašali, zakaj nimajo tekmovalci med tekmami še naglavne kamere, zakaj jih kot motocikliste serije motoGP ne opremijo s kakšno dodatno kamero, da bi bili prenosi tekem primerljivi z nastopom v resničnostnem šovu Big Brother? A zdi se, da tako spektakularni prenosi vendarle niso potrebni. "Pravila bi morala biti bolj jasna. Že res, da so video posnetki zelo spektakularni, da ljudje ob spremljanju prek malih zaslonov uživajo," dodaja Pini. In tako bo vse dokler, se nekaj ne zgodi. Vse dokler ni padel dron nekaj milimetrov stran od najboljšega tekmovalca na zemeljski obli. Morda še "pravi čas", da bodo odgovorni za prenose tekem na živem primeru spoznali, da mora obstajati sorazmerje med varnostjo in spektakularnostjo.