KOMENTAR: Olimpijske igre - temna plat

Še več. Gre tudi za na nek način prefinjeno pretakanje denarja davkoplačevalcev v zasebne žepe in na bančne račune multinacionalnih korporacij.    

Plemenit začetek

Z namenom stvari postaviti v kontekst najprej preletimo, kakšne korenine ima produkt, ki se danes trži pod imenom Olimpijske igre. V zgodovini človeka je nekoč prišlo do točke, ko se nekaterim ljudem ni bilo več treba ukvarjati zgolj z golim preživetjem, torej z obrambo pred sovražniki in lovom ter pridelovanjem hrane. Začeli so se igrati. Z igrami posnemati boje s sovražniki, lov na živali in podobno. Sčasoma so nastala pravila iger. V dobi antike, natančneje stare Grčije, je bil šport oziroma tekmovanje prvič vključeno v socialno življenje. Prizadevanje za doseganje javnega priznanja (potrditve) premoči (superiornosti) nekoga nad nekom drugim so Grki poimenovali agon. Pojavila so se prva prizorišča iger, nato organizacija, taktika, gledalci, tekmovalne discipline, nagrade. Antične olimpijske igre veljajo za počelo modernega športa, nastopajoči so bili zavezani vrednotam in načelom, kot so poštenost, plemenitost, skromnost, doseganje zmag brez ukan, prevar ali zarot. Šport je bil izrednega pomena v takratnem grškem življenju. Športna tekmovanja, tekmovalni duh, agon so prenašali na filozofijo, umetnost, znanost, politiko, religijo.

Po mračnem srednjem veku so se antičnih dosežkov in športa spomnili šele v obdobju renesanse in humanizma. Povezali so jih s takratnimi oblikami družbenega življenja in s tem postavili osnovo za razvoj sodobnega športa. V šole se je vrnil pouk telovadbe, pojavljati so se začeli gimnastični sistemi (mehanično urjenje) in bolj svobodna dejavnost – šport.

Šport kot posel z vrtoglavimi zaslužki

Danes je šport v prvi vrsti samostojna gospodarska panoga in tudi sredstvo za promocijo, prestiž in identifikacijo tako posameznikov, podjetij kot držav. Globalno najbolj priljubljena organizirana športna tekmovanja ustvarjajo milijardne dobičke. Podjetja in športne organizacije, ki poslujejo transparentno, so ponosni na svoje poslovne uspehe. Za primer vzemimo nogomet. V začetku tedna sem se udeležil sestanka nosilcev medijskih pravic nogometne Lige prvakov, ki ga je v Budimpešti organizirala Evropska nogometna zveza (UEFA). Transparentno so nam predstavili številke in tudi njihove cilje in vizije, ki stremijo k še večji priljubljenosti in prepoznavnosti njihovega produkta in posledično še večjim zaslužkom. UEFA in mednarodna nogometna zveza (FIFA) del zaslužka vračata v okolje z investicijami v športno infrastrukturo, pomagata revnejšim državam pri razvoju njihove športne panoge. Klubom in nacionalnim zvezam izplačujeta ogromne, vnaprej dogovorjene deleže prihodkov. Športniki so za svojo vlogo v spektaklih izjemno dobro plačani. Kljub ogromnim zneskom še vedno velja, da v športu štejejo poštenost, plemenitost, doseganje zmag brez ukan, prevar ali zarot. Posel je čist, ugled je velik. 

Kapitalizem po meri Mednarodnega olimpijskega komiteja

Igre po meri zaprtega kroga posvečenih vplivnežev v Mednarodnem olimpijskem komiteju pa potekajo takole. Na spletni strani MOK pod naslovom "Who we are" dobimo tale opis: "MOK je neprofitna mednarodna organizacija, sestavljena iz prostovoljcev." Bistvo njihove misije naj bi bilo širjenje tako imenovanega olimpijskega duha z lepimi vrednotami, kot so pacifizem, sožitje vseh ljudi, širjenje športa in vrednot, povezanih s športom.

Tudi športniki olimpijci prisegajo na poštenost, plemenitost, skromnost, doseganje zmag brez ukan, prevar ali zarot. Večina športnikov se tega tudi drži.

A v ozadju posel ni čist. Nekateri raziskovalni novinarji, ki so se ukvarjali z nečednostmi v MOK-u, so šli celo tako daleč, da so zapisali, da je šport na olimpijskih igrah le distrakcija, prave igre naj bi bile v služenju denarja. MOK od države oziroma mesta zahteva, da zgradi "oder" za olimpijsko predstavo, torej vso potrebno infrastrukturo in vsa prizorišča. Njihov strošek za infrastrukturo in športna prizorišča je zanemarljiv, skoraj vse plačajo lokalni davkoplačevalci. Zelo drage televizijske pravice pogosto odkupijo javne televizije, ki se spet financirajo na račun davkoplačevalcev. Nacionalni olimpijski komiteji priskrbijo "igralce", torej športnike. Strošek MOK-a za športnike je zanemarljivo nizek.  

Na koncu ta isti MOK odnese skoraj ves denar od televizijskih pravic in pokroviteljev. Zato novinarji, ki so brskali po drobovju MOK-a, trdijo, da vse skupaj deluje kot program masovnega prenosa denarja iz javnih blagajn v zasebne žepe.

Objekti, ki po olimpijskih igrah ostanejo na prizoriščih, pa so praviloma slabo izkoriščeni, najhujši primer je stanje olimpijske infrastrukture v Atenah.

MOK šteje nekaj več kot 100 članov, ki so, kot smo se naučili že prej, prostovoljci. Organizacija teh dobrih 100 prostovoljcev ima med drugim več kot 4 milijarde evrov bančnih rezerv. Ste že kdaj slišali, da bi MOK poskrbel za kakšno odmevnejšo dobrodelno akcijo ali pa da bi poskrbel za boljše pogoje za športnike, ki živijo v težkih razmerah?

"Dolce Vita" funkcionarjev MOK-a

Prostovoljci, člani MOK-a, pa imajo, kadar gre za njih, zanimive zahteve. Naslednje zimske olimpijske igre bodo leta 2022 v Pekingu.

Za te so se potegovali tudi Kazahstanci in Norvežani. Čeprav je Norveška dežela z največ medaljami z zimskih olimpijskih iger na svetu, so se že kmalu odločili odstopiti od kandidature. Zaradi odgovornega ravnanja in spoštovanja do norveških davkoplačevalcev. Norveški parlament je zavrnil od MOK-a zahtevane zelo visoka finančna zagotovila, najbolj pa so Norvežane razburile kar 7000 strani dolge zahteve, ki so med drugim vsebovale: posebne vhode in izhode na letališčih, namenjene le članom MOK-a, poseben cestni prometni režim z enim voznim pasom, rezerviranim le za prevoze članov MOK-a, posebno srečanje s kraljem, ekskluzivne VIP koktajl zabave skozi celotne igre, notranje prostore, ogrevane na natanko 20 stopinj Celzija, vse prostore za MOK s pohištvom, ki vsebuje posebne gravure z olimpijsko tematiko in še in še. Vse očitno potrebujejo za širjenje olimpijskega duha, miru in sožitja med ljudmi. Le kaj bi na to porekli antični Grki? 

Šport je lahko lep tudi v času vladavine kapitala

Za veliko športnikov, ki trdo trenirajo, pomeni udeležba na olimpijskih igrah uresničitev sanj. Nekateri jih uresničijo z osvojitvijo olimpijskega odličja. Pošteni so in plemeniti. Občudovanja vredni.

Najboljši poleg medalj dobijo od svojih držav še denarno nagrado. Ta je v večini držav dokaj nizka. Ne razumem, zakaj Mednarodni olimpijski komite v času, ko se vse vrti okoli denarja, ne nagradi športnikov tudi z denarnimi nagradami, primernimi dobičkom, ki jih dogodek prinaša. Verjetno bi s tem oskrunili višje in plemenitejše  ideale olimpizma. Trenira in tekmuje se za medalje, lastnik blagovne znamke tekmovanja pa mlati milijarde. Ko je baron Pierre de Coubertin predlagal oživitev olimpijskih iger, je pokazal na nekatere njihove plemenite ideale. Coubertin je menil, da lahko zdravo tekmovanje oblikuje dober značaj, spodbuja trezno presojo in krepi pošteno vedenje. Menil je, da bi olimpijske igre lahko ljudi naučile živeti v miru. Peščica ljudi iz ozadja še vedno promovira te ideje. Bolje povedano, prodaja jih. In brez trezne presoje in poštenega vedenja veliko večino zadrži zase.