Ko so se glavni protagonisti neljube in skrajno sramotne sage pri izboru slovenskega zastavonoše na otvoritvi 23. zimskih olimpijskih iger v južnokorejskem Pjongčangu poskrili v mišje luknje, je on - Jakov Fak - veliki športnik in še večji človek ostal miren in osredotočen na to, kar mu v zadnjih dveh desetletjih in pol ob družini pomeni največ. Jasno, na biatlonske preizkušnje, ki so mu sicer ob dveh predhodnih vrhuncih (zlato na SP v Pjongčangu leta 2009 in bron na ZOI v Vancouvru 2010) prinesle tudi veliko bridkih trenutkov.
Še posebej v zadnjih dveh letih, ko je vodil neizprosno bitko s številnimi zdravstvenimi težavami, ki so ga precej oddaljile od svetovnega vrha, kateremu je ne tako dolgo nazaj že pripadal. Kot je to običaj v deželi na sončni strani Alp, se je po Fakovem zelo nazornem in jasnem 'odgovoru' na neokusno javno razpravo o tem, ali je 30-letni Mrkopoljčan sploh primeren kandidat za slovenskega zastavonošo v Pjongčangu, usul plaz kritik na račun značajsko mirnega in preudarnega človeka, ki se nikoli ni želel riniti v ospredje. Jakov je ubral svojo (pravilno!) pot brez nepotrebnega polemiziranja v javnosti, saj je, kot je dejal že nič kolikokrat v pogovorih s predstavniki 'sedme sile', hvaležen slehernemu slovenskemu državljanu/-ki za nesebično podporo ob uspehih in neuspehih.
Podoba rojenega zmagovalca
Slednjih je bilo - roko na srce - precej manj, za kar je 'glavni krivec' Fak sam, saj je ob pomoči marljivih sodelavcev iz slovenskega tabora (serviserji, trenerji, fizioterapevti) skozi leta ustvaril podobo rojenega zmagovalca. Specialista za velike tekme, ki se ne ustraši največjih izzivov, kar olimpijske preizkušnje nedvomno so. Nikoli se ni ukvarjal s postranskimi zadevami, ki bi preusmerile njegovo osredotočenost od bistva, katerega zasleduje že od malih nog. Natančneje, od trenutka, ko se je odločil, da bo biatlonu na vrhunski ravni namenil morda najlepših 25 let svojega življenja.
Danes 30-letni Jakov Fak uživa v sadovih fanatične predanosti delu, nepopustljivosti, inteligence in neizmerne želje po uspehu. Tisti, ki so mu privoščili predolimpijsko sago, so 15. februarja 2018 prejeli največjo mogočo klofuto. Še večji paradoks pa se kaže v dejstvu, da je za Slovenijo najverjetneje edino kolajno na 23. zimskih olimpijskih igrah priboril športnik, ki preprosto ni smel nastopiti v vlogi zastavonoše. Z dolžnim spoštovanjem do Vesne Fabjan, prav tako slovenske olimpijke z bronasto medaljo iz Sočija 2014, za katero se zdi, da svojega nastopa v Pjongčangu sploh ne bo dočakala!
KOMENTARJI (59)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.