Intervju s Petrom Prevcem: Moški in ženski šport sta različna z razlogom

V vrsti za intervju smo čakali več kot uro. Verjetno medijskih obveznosti niste prav pogrešali.

Čisto nič. Ampak to je del moje identitete. S tem sem se sprijaznil. Pa tudi vi (novinarji, op. a.) ste spoštljivi, tako da se ne slišimo ravno vsak dan.

Lani ste v Planici ob zaključku kariere celoten vikend govorili, da vas prevevajo posebni občutki. Zdaj so se verjetno polegli, kako se spominjate svojega slovesa?

Predvsem čutim osebno zadovoljstvo, ki ga nima vsak priložnosti doživeti. Pomirjenost, da sem bil sposoben spet urediti svoje misli, telo, vso bližnjo okolico, zaupati ljudem okrog. V športnem smislu mi je uspelo nekaj gromozanskega.

Doživeli ste slovo kot ga le redko kdo. Je to vaš najljubši spomin na Planico ali vendarle ostaja leto 2016, ko ste dvignili veliki kristalni globus? 

O tem nisem razmišljal. Zame je Planica celota, ki pride enkrat na leto in te pokliče. Slovo je nekaj, česar ne bom nikoli pozabil. Tudi vso to energijo, ki je bila nekje v zraku, oziroma občutke, čutenje ljudi. Tega drugje ne doživiš.

Vas še zamikajo skoki? Ste po koncu kariere že šli na smuči?

Toliko smučarskih dni kot letos nisem imel v prejšnjih 10 letih skupaj (smeh, op. a.).

Kaj pa skakalne smuči?

Na skakalnih še nisem bil. Mogoče grem poleti kaj skočit.

Kako ste spremljali uspehe nekdanjih reprezentančnih kolegov? Ste pričakovali, da jim bo letos šlo tako dobro?

Decembra sem bil kar slabe volje oziroma sem veliko razmišljal o tem, zakaj jim ne gre tako, kot znajo. Potem je bilo od 15. januarja precej lažje spremljati.

Rekli ste, da se boste na nekatera prizorišča vračali tudi kot gledalec. Kako podrobno ste spremljali letošnjo sezono?

Mislim, da sem pogledal vse, razen nočnih tekem na Japonskem. Spremljal sem, navijal in pošiljal čestitke.

Koliko ste v stikih z nekdanjimi reprezentančnimi kolegi? Je harmonija znotraj reprezentance botrovala ekipnim uspehom, ki v prejšnjih sezonah niso bili tako izraziti?

Morda bi kakšna ekipna tekma prav prišla že decembra. Ne vem, kaj se je zgodilo, ampak vzpostavila sta se medsebojno zaupanje in odgovornost drug do drugega. Nivo vseh se je dvignil oziroma približal tistemu, ki je bil najboljši. Z Robertom Hrgoto sva več v stikih, ker sva zdaj v drugačnem razmerju. Že 10 let nazaj sva bila zelo dobra kolega. Potem sva morala dati osebne stvari na stran, ko je bil moj trener. Zdaj se lahko spet več slišiva in pogovarjava tudi o drugih stvareh. S Timijem (Zajcem, op. a.) sva bila več na zvezi, ker sva bila tudi že prej zelo veliko skupaj. Z ostalimi pa niti ne, bolj čestitke, pohvale in spodbude.

Kaj so glavni razlogi, da je šla krivulja forme v drugem delu tako močno navzgor?

Na prvo žogo se je zdelo, da se jim je po novoletni turneji odvalil kamen od srca. Da tudi če jim ni uspela, je bila vsaj mimo. Kar je bilo, je bilo. Pa verjetno so zavohali polete čez tri tedne.

V ženski konkurenci so bili uspehi bistveno bolj konstantni. Verjetno je v vlogi starejšega brata privilegij spremljati tako dominantno skakalko?

Je privilegij, kdaj pa tudi zaskrbljenost, ker si želiš, da bo zadovoljna. Vedno je malo skrbi, kaj se ji lahko pripeti. Da ji ne bo šlo – ne samo na skakalnici, tudi drugje, da se ji kaj ne zgodi.

V zaključku je zabeležila 10 zaporednih zmag. Izjemno se je kosala s pritiskom. To je nekaj, kar ste tudi vi izkusili. Se je takrat na vas obrnila za kakšen poseben nasvet?

Ko gre, takrat gre. Nimaš kaj. Takrat je potrebno samo to, da jo tisti okrog nje čuvajo, pazijo, da ji ne naložijo pritiska, ampak ji ga odvzamejo. Takrat tekmovalec rabi samo prostor, da dela to, kar zna najbolje.

Za Niko so že na začetku sezone govorili, da je vrhunsko pripravljena, a še ni bila tako dominantna. Zakaj? 

Ko je nekdo drugi v skupnem seštevku, je težko govoriti, da ni vrhunski. Svetovni pokal je začela z zmago. Prav so ji prišle 90-metrske skakalnice, da je dobila potrditev, da je tehnika prava. Zelo težko je zadovoljna sama s sabo, česar ji kdaj ne privoščim, saj bi lahko imela kakšen popoldan precej bolj miren. Zdi se mi, da smo prevečkrat kritični do vseh odličnih rezultatov v kateremkoli športu. Kar je med pet, je zmeraj odlično.

Marsikdo se vpraša, kje bi končala, če bi se pojavila na startu moške tekme. Vaše mnenje?

V Vikersundu bi bila nekje med 15. Lahti ne morem komentirati. Je pa tako, da moški in ženski šport sta moški in ženski z razlogom. Narava je naredila dve različni telesi in to je treba spoštovati. Če gre moški med ženske, je v prednosti. Ženska pa je med moškimi v deficitu, ker je fizična moč drugačna.

Bi si želeli, da bi tudi ženske letele v Planici?

Predvsem bi rad videl, da jih več skače v Vikersundu. Ker je letalnica tako drugačna, toliko višja, več višine je na mizi. Najprej mora žirija dopustiti, da jih več poleti do 220 metrov, da tudi punce začutijo, kaj to je.

Se vidite v trenerskih vodah?

Delovni čas, ki je popoldan od treh do šestih, je izredno nehvaležen. In to je trenutno skregano z mojimi prioritetami. Takrat je moja želja biti doma. To je prioriteta. In na podlagi tega moram najti delovno okolje, v katerem bom zadovoljen.

Ste imeli po koncu kariere veliko težav z navajanjem na to, da kar naenkrat pa ni nečesa, kar bi vas spremljalo celo življenje. Z neko, bi rekel, praznino?

Mogoče je bilo malo naveličanosti. Drugače je, ko zjutraj vstaneš in nimaš v glavi: Takrat moram biti tam in tam. Veliko sem imel prosto.

Kako pa ste preživeli leto po upokojitvi? 

Imel sem še kar nekaj neizkoriščenega dopusta. Prenesel sem ga iz prejšnjih let (smeh, op. a.). Tako da smo kar veliko potovali. 

Pogrešate adrenalin? Številni ga morajo po profesionalni karieri dobiti nekje drugje.

Ne. Moje morda kruto spoznanje je, da je to beg od nečesa. Šport je zelo dober, ampak pretiravanje s športom ni. Morda se moraš vprašati, zakaj brez tega ne moreš. 

Vam skakalni dres še pristoji?

Ne vem, takoj sem se zredil za sedem kilogramov.

Torej niste posebno aktivni?

Ne. Pustil sem si čas. Morda se bo slišalo poetično, ampak pustil sem, da me stvar pokliče. Zelo redko sem treniral. Šel sem na tek ali pa v hribe, ampak manj, kot sem mislil. Res ne čutim želje in potrebe po tem, ker sem usmerjen drugam.