Havaji brez polke in sambe ter vrnitev prve hrvaške družine

Slovenske zastave so tudi v nedeljo vihrale visoko, čeprav je bil na štartu slaloma le en Slovenec, pa še to z zadnjo štartno številko. Miha Oserban, ki je nosil številko 68, je bil hkrati najmlajši smučar na startni listi, v svetovnem pokalu je debitiral šele na sobotnem veleslalomu v Kranjski Gori. Vseeno je šlo namreč za tekmovanje na domačih tleh, ki ima tradicijo, dolgo že več kot šest desetletij, zato je datum Pokala Vitranc vsako leto zapisan v koledar tako ljubiteljev belih strmin kot dobrega vzdušja.  

Kadar slovenskim tekmovalcem ne kaže najbolje v boju za najvišja mesta, si navijači pač najdejo nek nadomestek, v katerega zlijejo svojo podporo. Na istem prizorišču so tako januarja, ko se je izkazalo, da Andreja Slokar v ženski konkurenci vseeno ne bo na stopničkah, glasno navijali skupaj sosedi za hrvaško smučarko Zrinko Ljutić, ki je nazadnje res zmagala v Kranjski Gori.

Tokrat so se osredočili na Lucasa Pinheira Braathna, ki nastopa pod brazilsko zastavo. Po včerajšnjem drugem mestu na veleslalomu je bilo videti, da se obeta še en dober rezultat, med njegovo vožnjo je na tribunah glasno vršalo, vendar je na ciljni strmini odstopil, razočaranje med gledalci pa je bilo veliko. Zanimivo je to, da je Braathen v svetovnem pokalu že nekaj let, v sezoni 2022/23 je za Norveško osvojil celo slalomski globus, toda šele po kratki prekinitvi tekmovalne poti in vrnitvi v belo karavano pod brazilsko zastavo je postal ljubljenec navijačev. A zmagoslavne sambe torej tokrat ni mogel zaplesati, pod Vitrancem se ni vrtela niti polka, saj je Oserban prav tako odstopil in Slovenija je ostala brez točk.

So bili pa toliko bolj veseli Norvežani, saj so slavili dvojno zmago, na najvišjo stopničko pa je znova, tako kot včeraj, stopil Henrik Kristoffersen. Čeprav je serijski zmagovalec vajen uvrstitev na stopničke, je bil tokrat še posebej ganjen. Prvič v karieri sta mu isti konec tedna namreč uspeli zmagi tako v veleslalomu kot v slalomu. Manuel Feller, ki prav tako sodi v klub Braathnovih oboževalcev, je Kristoffersena dodobra zalil s šampanjcem, ki curka ni pričakoval, za še bolj mokrega rojaka pa je poskrbel tudi Timon Haugan.

V prvem intervjuju po dvojni zmagi pa se je še pred odgovori na vprašanja najprej zahvalil gledalcem in pohvalil vzdušje, za katerega pravi, da je v Kranjski Gori vedno odlično. Všeč mu je tudi zahtevna podkorenska strmina, za katero pravi, da nagrajuje dobre smučarje.  

A ta ne bi nagradila nikogar, če ne bi na njej garale pridne roke. Poročali smo že, kako jo je tik pred zdajci vreme zagodlo organizatorjem, ki so se že tako in tako vso sezono mučili z novo milo zimo. V tem neprespanem tednu jim je nato progo zmočil še dež, jo prekril nov sneg, visoke temperature pa so jo še dodatno načele.

Toda po lanski odpovedi jim je letos uspelo tekmovanje spraviti pod streho, tudi veleslalom so izpeljali z zgornjega štarta, čeprav številni niso verjeli, da jim bo to uspelo.  

To je zanje sicer že druga zmaga v tej sezoni, saj so prav tako uspešno izpeljali tudi tekmovanje svetovnega pokala v ženski konkurenci, ki je po izgubi mariborskega doma in imena Zlata lisica novo stalno prebivališče dobilo prav na kranjskogorskem naslovu.  

Januarja so se, kot že rečeno, tam veselili hrvaški navijači, družina njihove šampionke Zrinke Ljutić pa se je danes znova vrnila v Kranjsko Goro. Prišli so namreč podpret njenega starejšega brata Tvrtka, ki je pred dvema mesecema debitiral v svetovnem pokalu. V ognju pa imajo še dve družinski železi: Fisove točke prav tako nabirata 18-letni Hrvoje in 20-letna Dora.

Moška tekmovalna karavana se zdaj seli v domovino velikega kranjskogorskega zmagovalca, saj bo Norveška gostila še tekme v Kvitfjellu in Haffjelu, nato pa se jim bodo na poti čez lužo pridružila še dekleta. Sun Valley v ameriški zvezni državi Idaho bo namreč gostil letošnji finale svetovnega pokala, 27. marca pa se bo na sezono spustil zastor.