Gorišek: Kmalu velike letalnice tudi v drugih državah

76-letni Janez Gorišek pravi, da bodo kmalu zrasle velike letalnice tudi v drugih državah.

Planici se bodo kmalu pridružile druge velike letalnice na svetu. Kje nastajajo?

Velike 250-metrske letalnice načrtujejo Norvežani in Avstrijci, prišli bodo Čehi in Nemci. Nastala bo kar precejšnja konkurenca. Tako naj bi Avstrijci leta 2016 naredili 250-metrsko letalnico. Mednarodna smučarska zveza (FIS) je na letošnjem kongresu že napovedala spremembe pravil, ki so doslej omejevale velikost letalnic. To smo v Planici pričakovali in smo na to pripravljeni. Če bi bili le v Planici možni dolgi skoki, potem ne bi bilo razvoja poletov. Moramo pustiti tudi ostale, da se nam približajo, da jih bomo potem lahko ponovno prehiteli in imeli še daljše polete. To je politika, ki jo peljemo v okviru Mednarodnega združenja letalnic (KOP).

Kot projektant ste sodelovali tudi pri zadnji prenovi največje letalnice sveta. Na kaj ste bili posebej pozorni?

Letalnica je bila ves čas projektirana tako, da bi jo brez velikih težav lahko tudi povečevali, kar se je pozneje izkazalo za odlično zamisel. Kot projektant prenove letalnice sem imel s sodelavci težko delo. Lani je bilo zelo kritično, ker nas je hotela FIS napadati. Prej smo vselej profil letalnice delali z nasutjem snega. FIS je ugotovila, da letalnico preveč spreminjamo in je zahtevala trajno nasutje. To smo tudi storili, vendar smo letalnico tudi povečali na največje dopustne dimenzije.

Verjetno trajno nasutje ni bila lahka odločitev?

Zelo veliko smo tvegali z nasutjem, vendar smo sedaj ustvarili optimalne razmere na letalnici glede na možnosti in obstoječe predpise FIS. Planica je v stalnem razvoju. Tudi s spremembami je ostala največja in najtežja letalnica na svetu, vendar je tudi najvarnejša. Skakalec ima zaradi razširitve doskočišča občutek, kot da pristaja na letališču. Želeli smo tudi doseči, da najslabši ne bi pristajali pri 200 m ali manj, najboljši pa pri 235 metrih.

O Planici skakalci govorijo s spoštovanjem, obenem pa radi pridejo na največjo letalnico na svetu.

Skakalci si zelo želijo priti v Planico, to je bilo zelo pomembno za spremembo v razmišljanju v FIS. Naši koraki v razvoju so bili postopni. Na prvem mestu je bila varnost. Slednje je bilo edino orožje v pogovorih s FIS, saj ni bilo hudih padcev, skakalci pa so v Planico vedno radi prišli. FIS je to šele sedaj sprejela in bo uveljavila nova pravila za letalnice za 250 metrov. Toda Planica je morala doslej vse postoriti sama.

Je v Planici mogoče še vedno bistveno premikati mejo svetovnega rekorda?

Včasih smo rekli, da je rekord čudež, toda čudeži se dogajajo. Letalnica je lepo oblikovana in omogoča daljše polete ob lepem vremenu in pravem vetru. Z novimi kombinezoni je nekoliko težje dosegati rekorde. Kaže pa, da so skakalci te nove drese že 'pogruntali' in lahko že sedaj z njimi letijo daleč. Poudaril pa bi, da razvoj poletov ne bi bil možen, če ne bi napredovali tudi materiali: smuči, obutev, kombinezoni, nov slog skakanja, način treningov ... Pred leti, ko še ni bilo dvestometrskih daljav, so bile s staro opremo na odskočni mizi hitrosti 120 km/h, 145 km/h pa pri pristanku. Sedaj skakalci odskočijo tudi pri hitrosti z vsega 102 km/h, pristanejo s 115 km/h, obenem pa letijo prek 200 m.

Gotovo vam godi, da je bila Planica tista, ki je 'vlekla voz' poletov v svetu?

V Planici smo s pridnostjo in znanjem prišli do dolgih skokov. FIS je potem vedno avtomatično priznavala, da obstaja možnost dolgih poletov. Najprej je bila kritična točka na novi letalnici v Planici pri 150 in 165 metrih, nato na 185 m, sedaj pa je pri 215 m. Leta 1969 smo s 'prehodno krivuljo' na hrbtišču letalnice skrili prave dimenzije letalnice. Tako smo si pridobili toliko rezerve, da lahko letalnico še sedaj povečujemo.

Kdo je bil pri nas prvi, ki je razmišljal o dolgih poletih in novi letalnici?

Že Stane Bloudek je o tem razmišljal, ker ga je izzival Rudi Finžgar z besedami, da je njegova stara velikanka pručka. Potem sva z bratom Ladom leta 1963 in 1964 prevzela skrb za letalnico in osnovali smo gradbeni odbor. Z bratom sva naredila izračune, da je možno leteti 200 m, ker so se na tujem tedaj pojavljali strokovni članki, da človeški organizem tega ne prenese. Zato smo izbrali tak teren v Planici, ki je dovoljeval povečevanje letalnice. Sprva so na njej leteli 154 metrov, sedaj pa se skače skoraj 240 m.

Sta z bratom Ladom Goriškom v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pričakovala tako dolge polete?

Tega, da bodo leteli tako daleč, pa tudi z bratom nisva pričakovala. Najin cilj je bil, da bi naredili tako letalnico, ki ne bo zastarala. Pomembno je bilo, da smo letalnico postavili drugje in nismo povečevali stare velikanke. Bloudkovo velikanko bi bilo mogoče povečati do poletov na 160 ali 170 metrov, več pa ne. Dejali smo: če smo v Planici prvi dosegli 100 m, pa dajmo preseči še 200 m. To je bil leta 1969, ko smo dogradili letalnico, zelo oddaljen, skoraj nemogoč cilj. Toda s poleti smo živeli in vsako leto razvijali novosti ter rasli.