Dragšič odslej smučarski upokojenec

Mitja Dragšič se je kot predtekmovalec zadnjič zapeljal med vratci, saj se je odločil za konec kariere. Začel je na starih smučeh, "sulicah", in jih sredi strmine zamenjal za sodobne smuči s stranskim lokom. S tem je želel na simboličen način pokazati, kako je začel in kako končuje športno pot, pa tudi kako dolgo je bil član bele karavane. V cilju so ga nato pričakali reprezentančni sotekmovalci in se mu zahvalili za dolgoletno sodelovanje. "Sezona ni šla, kot bi morala iti. Proti koncu, ko sem videl, da nimam več mesta v svetovnem pokalu, je bila to pač enostavno razumna odločitev. Ko poskušaš dve leti zaman priti nazaj, je čas, da si rečeš, to je to, in se obrneš k drugim platem življenja," je dejal član mariborskega Branika. Dolgo kariero je začel blesteče z naslovom mladinskega svetovnega prvaka leta 1997 v slalomu v Schladmingu. V tej disciplini pa je dosegel tudi največje uspehe na tekmah svetovnega pokala. Desetkrat je bil med najboljšimi desetimi, dvakrat tik pod stopničkami, v Bormiu in Flachauu leta 2008. "Naslov mladinskega svetovnega prvaka je bil prelomnica, nato je sledil preskok iz mladinske v člansko vrsto. Nekaj uvrstitev med deset v svetovnem pokalu. Najvišje je bilo četrto mesto oziroma dve četrti mesti. Žal ni bilo tako želenih stopničk. A tudi o tem lahko s ponosom govorim, da sem dosegel nekaj, česar ni uspelo mnogim drugim," je o najlepših trenutkih v karieri dejal Dragšič.

Na SP je bila njegova najboljša uvrstitev osmo mesto v slalomu leta 2005 v Bormiu. Glede slovesa je še dodal, da je lepo, ker se je lahko od tekmovalnega smučanja poslovil na domačem terenu, tako da je bil konec več kot 20-letnega obdobja le nekoliko lažji. Vseeno pa ni šlo brez veliko čustev: "Verjemite, da imam pred zadnjo vožnjo večjo tremo kot kdaj koli prej. Ne morem verjeti. Pred dvema dnevoma sem si rekel, saj bom samo odpeljal in grem, zdaj pa imam res tremo." Velik poudarek pri njegovi športni poti so imeli starši. "Brez staršev ni 'smučarije' ali športa. Straši so me, ko sem bil star pet ali šest let, dali v smučarsko šolo in pozneje se je rodilo to, kar se je. Jaz sem jim za to zelo hvaležen. Če bi izbiral še enkrat, bi spet izbral šport. Toliko lepega, kot ti da šport, težko dobiš v življenju," razmišlja Dragšič. O novih izzivih po tekmovalnem slovesu pa le deloma: "Ne vem še, kaj mi bo prinesla prihodnost. Doma imamo biljard klub, kavarno. Nekaj bo za delati, ni bojazni. Če pa bi se kaj ponudilo v športu, bi bil zelo vesel. Če nekaj delaš z veseljem, je lažje in mislim, da bi lahko koristil." Seveda pa se dolgoletni smučar ni mogel izogniti vplivu Kranjske Gore na ta šport: "Sam sem bil na tekmi tukaj prvič še v prejšnjem tisočletju, nekje leta 1998 ali 1999. Ta tekma je praznik, letos je bila že 50. Z veseljem bom sprejel, če se bo ponudila priložnost sodelovanja v prihodnosti." Prav prihodnost slovenskega smučanja je tudi zelo aktualno vprašanje, a bolj za njegove naslednike: "Prihaja obdobje, ko bo treba biti potrpežljiv, tako javnost kot smučarska zveza. Smučanje je postalo gladiatorstvo. Tekmovalce je treba izoblikovati, preskok v svetovni pokal je težji. Imamo nekaj pravih, ampak jih bo treba še izklesati."