Francoz Raphael Poiree je slavil že četrtič, s prvim uspehom pa se mu je tokrat pridružila še njegova norveška žena Liv Grete. Slovenski tabor je izpolnil večino svojih ciljev, še najbolj se je odsotnost Andreje Koblar, Janeza Ožbolta in Tomasa Globočnika poznala pri štafetnih nastopih. Najboljša sta bila znova Janez Marič in Marko Dolenc, zlasti prvi, ki je znova dvakrat stal na zmagovalnem odru.
"Naši cilji ostajajo enaki lanskim, to pa pomeni vsaj dve uvrstitvi na stopničke ter vsaj dva reprezentanta med 25 najboljšimi v skupnem seštevku in uvrščanje štafet do osmega mesta," je pred sezono cilje slovenske reprezentance predstavil njen direktor Jure Velepec. Marič je dosegel drugo in tretje mesto, skupaj z Dolencem pa sta pristala med najboljšimi 25 v sezoni. Edina temna plat sezone so štafetni nastopi, kjer je le ženska vrsta enkrat posegla na sedmo mesto, iz že znanih kadrovskih razlogov pa je prepolovljena moška ekipa precej zaostala za lanskim skupno šestim mestom, ko so bili naši enkrat četrti ter še dvakrat peti. Letos so brez Ožbolta in Globočnika kot najboljše osvojili skromno deveto mesto. Tudi na SP so Slovenci deloma upravičili pričakovanja, saj je reprezentanca dosegla štiri uvrstitve med petnajsterico, najboljši je bil spet Marič z desetim mestom v skupinskem štartu, manjkala je le kakšna zares vrhunska uvrstitev.
V primerjavi s prejšnjo sezono so dekleta v pokalu narodov pridobila eno mesto in so letos deveta, fantje pa so obdržali zelo solidno sedmo mesto. Ženska reprezentanca je letos na posamičnih tekmah nabrala 190 točk oziroma 38 manj kot lani, pri čemer se ob nekaj malega bolj skromnih dosežkih Malijeve in Brankovičeve najbolj pozna odsotnost Andreje Grašič, veselijo pa zlasti prve točke, ki sta si jih v karieri nabrale Teja Gregorin in Dijana Grudiček. Največje razočaranje pomenijo letošnje uvrstitve Lucije Larisi, ki je letos ostala brez ene same točke, najboljša biatlonka zadnjih dveh sezon Andreja Mali pa je po lanskih treh uvrstitvah v deseterico letos to naredila le enkrat, ko je bila osma v Osrblieju. V moški konkurenci je Marič krepko presegel svoj lanski točkovni izkupiček, pa čeprav mu letos ni uspelo zmagati, je pa bil zato precej bolj stabilen v formi, z odličnim tekom pa napoveduje, da se razvija v vrhunskega biatlonca. Dolenc je prav tako upravičil zaupanje, pa čeprav ima sam vselej višje cilje, kar pa je v vrhunskem športu tudi edina pot do uspeha. Žal za obema najboljšima Slovencema zaenkrat zeva velika luknja, saj se je dvakrat do nekaj točk letos uspel prebiti le še izkušeni Matjaž Poklukar, mladi Martin Ponikvar, Danilo Kodela in Klemen Lauseger pa se letos še niso znašli najbolje. Na veliko veselje ljubiteljev biatlona se velikim dosežkom vse bolj bliža naslednja slovenska generacija, saj so Klemen Bauer, Peter Dokl in Andraž Šemrov na mladinskem SP v Haute Mauriennu in na mladinskem EP v Minsku skupaj osvojili kar pet medalj.
"Neka prva splošna ocena je, da smo v letošnji sezoni uspeli uresničiti večino zastavljenih ciljev. Nekoliko več smo pred zimo pričakovali od štafet, vendar takrat še nismo vedeli, da bomo nastopali močno oslabljeni. V tem primeru bi bili tudi naši cilji malo nižji. Tudi SP nam je dokaj dobro uspelo, s kakšnim zgrešenim strelom manj, pa bi lahko izpolnili tudi željo po uvrstitvi do šestega mesta. Največji napredek je letos pokazal Marič, ki je lani sicer dosegel zmago, letos pa je pokazal veliko večjo stabilnost in tudi boljše streljanje," je na kratko sezono ocenil direktor izbrane vrste Jure Velepec, ki je še naprej zadovoljen z delom glavnega trenerja Tomaša Kosa, zato bo biatlonskemu vodstvu predlagal podaljšanje sodelovanja s češkim strokovnjakom.
Devetindvajsetletni biatlonec iz Rivesa na jugovzhodu Francije se je znova vpisal med legende tega športa, saj je to po treh zaporednih uspehih med leti 2000 in 2002 že njegov četrti veliki kristalni globus. Pred njim je štiri zmage uspelo nanizati le še sedanjemu nemškemu trenerju Franku Ullrichu, ki pa je to za takratno Vzhodno Nemčijo dosegel na samih začetkih svetovnega pokala (v letih 1978, 1980, 1981 in 1982), ko konkurenca še ni bila tako huda. Poiree je ostalim tekmovalcem v tej sezoni pustil le malo veselja, saj je v Oberhofu osvojil še tri naslove svetovnega prvaka ter vse male kristalne globuse za zmage v šprintu, zasledovanju, na individualnih tekmah in tekmah s skupinskim štartom. V boju za skupni naslov sta bila letos nekaj časa le še lanski zmagovalec Norvežan Ole Einar Bjoerndalen ter Nemec Ricco Gross. "Olimpijski kralj" iz Trondheima je v prvem delu sezone nanizal pet zmag, nato pa na SP kar trikrat stal na najnižji stopnički, a ostal brez naslova svetovnega prvaka. Prav med prvenstvom je Norvežanu umrla mati, kar je morda tudi vplivalo na njegovo psihično pripravljenost. Edino preostalo drobtinico te sezone je pobral Gross, ki se je pred navdušenim domačim občinstvom okitil z zlatim odličjem na zasledovalni tekmi. To je bila tudi njegova edina zmaga, a si je s serijo vrhunskih dosežkov skozi vse leto vendarle zagotovil tretjo stopničko. Treh zmag se je veselil vse boljši Norvežan Lars Berger, po dveh pa še tretji norveški tekmovalec Halvard Hanevold in Nemec Sven Fischer. Preostala prva mesta so pripadla Rusoma Sergeju Rožkovu in Sergeju Čepikovu, pri čemer je pomemben zlasti uspeh slednjega, pred 14 leti dvakratnega skupnega zmagovalca, ki je na najvišji stopnički znova stal po več kot desetih letih. Na štafetnih tekmah je največ točk zbrala Norveška, ki je zmagala le enkrat, Nemci z dvema zmagama so drugi, enkrat pa so presenetili še Belorusi.
Nepremagljivemu Raphaelu se je na vrhu svetovnega prestola leto dni po porodu pridružila še njegova norveška žena Liv Grete. Poireejeva je šele druga biatlonka iz svoje domovine, ki ji je uspelo osvojiti zmago v svetovnem pokalu, potem ko je to doslej storila le Anne Elvebakk v uvodni izvedbi tega tekmovanja leta 1988. Norvežanka je bila na SP v Oberhofu še boljša, saj je trem naslovom svetovne prvakinje dodala še prvo norveško štafetno zmago, v svetovnem pokalu pa je nanizala sedem zmag. Krog zmagovalk je bil v ženski konkurenci nekoliko bolj širok, saj se je Poireejevi na zmagovalnem odru pridružilo še osem tekmovalk. Kar šestkrat je bila najboljša Rusinja Olga Pileva, ki je svojo serijo začela šele na SP, kjer je na individualni tekmi uspela odvzeti edini naslov Norvežanki. Toda za Pilevo je bilo že prepozno, da bi se uspela vmešati v boj za skupno zmago, zato pa ji je na koncu uspelo z naskokom osvojiti drugo mesto. Ravno obratna je zgodba pri Francozinji Sandrine Bailly, ki je s štirimi zmagami svoje najboljše dosežke nanizala na začetku sezone, s tem pa je letos postala tretja biatlonka sveta. Trikrat je zmagala Nemka Uschi Disl, dvakrat Rusinja Ana Bogali, po enkrat pa lanska zmagovalka svetovnega pokala Martina Glagow, Belorusinja Olena Zubrilova, Norvežanka Linda Tjoerhom in Rusinja Natalija Guseva. Neverjetna je bila zlasti pot slednje, saj je sploh prvič v karieri nastopila na Pokljuki, že dva tedna pozneje pa je v Anterselvi zmagala v šprintu in bila druga na tekmi s skupinskim štartom. Najboljše štafetne predstave so z dvema zmagama prikazale Norvežanke, po enkrat pa so se uspeha veselile Nemke in Belorusinje.
