"Dragi Bojan, brez tebe ne bi bilo mene," je v svojem posvetilu zapisal Križaju, za katerega pravi, da je slovenski smučarski vlak premaknil z mrtve točke in dokazal, da se da priti tudi na svetovni vrh: "To nam je odprlo oči in potem je bilo vse lažje."
Vogrinčeva stara stoenka je bila takrat edino prevozno sredstvo za Križajeve kvalifikacijske tekme: "Z njo je bil en kup dogodivščin, dvakrat sva se malo zaletela, ampak na srečo sva živa in zdrava prišla domov vedno." Vogrinec je nazadnje napisal tudi scenarij za Križajevo zadnjo vožnjo in zaključek njegove kariere.
Nič nas ni strah, če so smučarji z nami, se je iz ust Slovenk in Slovencev slišalo, ko se je slovenska smučarija uveljavljala v svetu in že v 80. letih, ko je bila Slovenija še del Jugoslavije, budila narodno zavest Slovencev, ki se je končala z osamosvojitvijo. Bojan Križaj, Mateja Svet, Jure Franko in Rok Petrovič so utirali pot Tini Maze, Ilki Štuhec in Žanu Kranjcu. Na zimski olimpijadi v Sarajevu smo lahko slišali: "Volimo Jureka više od bureka!" Slovenci so kot nori kupovali kartice Podarim dobim, s katerimi so reševali slovensko smučarijo in ji omogočili, da je bila na svetovnem vrhu.
Slovenci smo smučanje začeli doživljati kot slovenski nacionalni šport, ki je prebujal tudi narodno zavest, a Vogrinec pravi, da bi bilo prepotentno in neprimerno, če bi vse zasluge za slovenske uspehe pripisal samo sebi, saj je imel v ozadju številne pomočnike in sodelavce.
"Ko smo začenjali, je bila Jugoslavija športno izjemno razvita, predvsem v igrah žogo smo imeli svetovne klase. Edina športna panoga, kjer pa smo bili mi gospodarji v tej jugoslovanski hiši, je bilo smučanje. In tukaj smo bili tako dobri, sčasoma tudi v mednarodnem merilu, da so nas Slovenci vzeli za svoje in niso dopuščali nobenih dvomov. Prav gotovo so nas spoštovali tudi v jugoslovanskem merilu," se spominja svojih jadranj po Jadranu, kjer so se ga razveselili tudi prebivalci najbolj zakotnih vasic: "Vsa Jugoslavija je takrat pozimi po televiziji spremljala alpsko smučanje in tudi skoke, zato je poznala zgodbo slovenske smučarije."
Olimpijske igre v Sarajevu leta 1984 pa je rešil Jure Franko. "Olimpijske igre so draga stvar, danes je to eksplodiralo, ampak že so bila tja vložena velika sredstva. Predstavljajte si, da bi na koncu statistiki ugotovili, da nismo dobili niti ene medalje? K sreči je nato Jure osvojil to drugo mesto v veleslalomu in veselje je bilo nepopisno, nekako se je pozabilo, da v drugih športnih panogah teh rezultatov ni bilo."
V tistih časih so Slovenci kot nori kupovali kartice Podarim dobim, s katerimi so pomagali financirati smučarje. Kupljenih je bilo več kartic, kot je imela Slovenija prebivalcev. "To je noro, neponovljivo," pravi Vogrinec. Sprva so fotografije naših športnikov prodajali kot razglednice, stvar pa je nazadnje postala kviz, da ni bilo treba plačati davka od iger na srečo. Sprva so bile nagrade bolj skromne, nato pa iz leta v leto bolj bogate - od bikov do manjšega helikopterja. Vsi so stopili skupaj, televizija je predvajala brezplačne oglasne bloke za tiste, ki so poklanjali nagrade, pošta je dala brezplačne znamke, brezplačno je delala tudi snemalna ekipa za promocijske filmčke.
Alpsko smučanje je sicer eden redkih športov, ki od vseh udeležencev letno zahteva tudi do 200 dni odsotnosti od doma. Skupnega bivanja v hotelih in na potovanjih, čas pa so si krajšali tudi s stavami. Vogrinec je tako zaradi Križajeve zmage skočil v fontano, dva dni pešačil od Ljubljane do Maribora zaradi Nataše Bokal, ostal skoraj brez las zaradi Frankove olimpijske kolajne. Brez Elana slovenske smučarije ne bi bilo, poudarja Vogrinec, bila pa sta dva smučarja, ki sta imela smolo, da sta tekmovala v svojem času - Križaj je smučal v času legendarnega Ingemarja Stenmarka, Jure Košir pa v času Alberta Tombe. Slovensko smučanje bi imelo sicer še kar nekaj prvih mest v svetovnem pokalu, je prepričan sogovornik.
Zlati časi smučanja pa so minili. V Sloveniji imamo danes več kot 70 panožnih zvez, otroci so začeli iskati priložnost tudi v drugih športnih panogah in s tem se je baza alpskega smučanja ožala: "Danes je situacija precej kritična, ni pravega zaledja. Tisti, ki se odločajo za manj drage športe, gredo v tiste panoge, ki jih lahko gojijo v svojem domačem kraju in niso odvisni od potovanj v Južno Ameriko, Avstralijo, na ledenike." Pojavile so se tudi individualne ekipe, Vogrinec pa pogreša prav ta kolektivni duh, skupne treninge, druženje: "Šport je šel dejansko v take profesionalne vode, da je potem tudi ta sentimentalna povezava bistveno manjša," opozarja. Sam je jokal, ko je Špela Pretnar tik pred ciljem izgubila naslov svetovne prvakinje v slalomu.
Skozi njegove roke oziroma roke smučarske zveze, je šlo, takole čez prst, 1000 tekmovalcev. Vogrinec pravi, da lahko po 80 letih vsem pogleda v oči, saj ima povsem čisto vest. Tudi Mateji Svet, ki jo opisuje kot smučarko, ki je znala med vsemi iz sebe iztisniti največ, ko je bila pod največjim pritiskom. "To je posebna zgodba. Pri Križaju je napočil trenutek, ko je imel v mednarodnem merilu marsikateri tekmovalec že zasebnega sponzorja," z roko pokaže napis na navidezni kapi.
V slovenskih pravilih tega ni bilo, zato je Vogrinec Križaju takrat odgovoril, da sam je za to, vprašanje pa je, če bo to dovolilo Gorenje, ki je bilo glavni sponzor. Vodstvu podjetja je predstavil Križajeve rezultate in to nazadnje so odobrili. Enako je leto pozneje želela Mateja Svet, a takrat je bil ženski sponzor zreški Unior. Tudi oni so to dovolili, a dodali, da se v tem primeru umikajo iz smučarskega sklada. "To pomeni, da bi v vodo padel zajeten del našega proračuna, česar pa nisem smel dovoliti," pojasnjuje.
Vogrinec vseeno meni, da Svetova ni zaradi tega zapustila smučarske karavane, a trdi , da ne ve, zakaj jo je. Pojavljali so se tudi očitki o fizičnem maltretiranju in spolnih napadih: "Na bruhanje mi gre, ko to še danes poslušam po toliko letih," odgovarja Vogrinec in meni, da se je preprosto naveličala tega trdega smučarskega življenja. Meni, da so vsem za tem stali določeni smučarski funkcionarji, ki so želeli njegovo funkcijo. Zavrnil je tudi navedbe, da naj bi mu Elan podaril jadrnico in nakazoval denar na devizni račun v tujini.
Več o oddaji Ena na ena na Voyo.
