Slovenec, ki je bil na SP Ironmana: Za počitek veliko ljudi potrebuje pogum

Tine Lavrenčič je kot otrok igral nogomet, kar nekaj časa pa je posvetil tudi agilityju s svojim psom, kjer je bil dokaj uspešen. Na svojem Instagram profilu je objavil tudi fotografijo iz agilityja in pripisal: "Verjetno ste že iz slike uganili, da sem bil takrat vse prej kot hiter tekač". "Nikoli se nisem imel za dobrega nogometaša, čeprav sem eno sezono redno igral tudi v prvi slovenski članski futsal ligi," nam je zaupal.

Že v drugem letniku gimnazije je vedel, da se bo po končani maturi vpisal na Fakulteto za šport. "Šport mi je takrat res pomenil zelo veliko, poznal in spremljal sem ogromno športov, tekmovanj, rezultatov. Hkrati pa se mi je zdel takrat poklic športnega pedagoga zelo kul," pravi. Ko je zaključil prvo stopnjo, si je še vedno želel učiti na šoli, zato se je tudi vpisal na magistrski študij, a je med prakso ugotovil, da v tistem trenutku to ni bila prava pot zanj. 

Vzporedno s študijem je kot kot trener delal v triatlonskem klubu v Ajdovščini, prav tako pa je z rekreativci – predvsem triatlonci in tekači delal tudi v Ljubljani. "Ko so otroci motivirani in zagnani, je z njimi res užitek delati. Ko pa pridejo na trening le zato, ker morajo, postane vse skupaj ena velika muka," je odkrit. Večkrat se je na treningih počutil bolj kot animator, kot pa trener ali učitelj. 

Kasneje je eno leto delal v Ciriusu Vipava, kjer je nabiral ure za strokovni izpit. To je bila tudi njegova edina zaposlitev v šolstvu, nato pa je leta 2018 odprl s. p. in začel samostojno pot kot trener. 

"Bolj kot ne po naključju, sem se kot reševalec iz vode znašel na tekmi triatlona"

Lavrenčičevi triatlonski začetki medtem segajo v leto 2014, ko se je, bolj kot ne po naključju, kot reševalec iz vode znašel na tekmi triatlona. "Med tekmo pa je padla ideja, da bi to lahko enkrat preizkusil tudi sam," pripoveduje. Od brata si je izposodil specialko in se v telovadnih copatih odpravil na prvi kolesarski trening. "Tekel sem že prej dokaj dobro, plaval pa, hm... danes bi rekel, da nisem znal plavati," je povedal v smehu. Če je takrat 1000 metrov preplaval v 19 minutah, jih danes v dobrih 13. 

Že po 14 dneh se je prijavil na svoj prvi triatlon - šprint razdaljo (750 metrov plavanja, 20 kilometrov kolesarjenja in pet kilometrov teka). "Po prvih 200 metrih v vodi sem skoraj odstopil. Vesel sem, da nisem, ker mislim, da so bile moje prve besede v cilju: To pa moram še kdaj poskusit," je pojasnil. 

Kot pravi, se je triatlona prvič udeležil bolj iz radovednosti. Čeprav je med študijem igral nogomet in tekel, prej ni treniral nobenega od treh športov. Dejansko je svoj prvi polovični Ironman triatlon izpeljal tri mesece po tem, ko se je prvič usedel na kolo, ki si ga je moral za prve tekme tudi izposojati. "Brat mi je posodil njegovo aluminijasto specialko, a sem vseeno na tekmi dosegel čas, ki bi ga marsikateri triatlonec z dolgoletnim treningom takoj sprejel. Takrat sem videl, da bi mogoče z nekim pravim pristopom postal zelo dober na daljših triatlonih," pravi.

Najraje ima tek, tam je tudi najbolj uspešen. "Morda je to tudi povezano eno z drugim," je pripomnil, a dodal, da ima med cikli treningov večkrat nihanja. Pride obdobje, ko gre najraje na kolo, pa potem obdobje, ko najraje plava, večino časa pa je tek tisti, ki kraljuje na njegovi lestvici priljubljenosti.

Nastopil je tudi na svetovnem prvenstvu v triatlonu

Leta 2019 sta se s takratnim trenerjem odločila, da bi lahko nastopil na svetovnem prvenstvu pod okriljem mednarodne triatlonske zveze (ITU). "Tja lahko greš kot predstavnik države, torej pod okriljem nacionalne zveze. To je drugače kot pri Ironmanu, ki je svoja organizacija in ima drugačna pravila. Tam se moraš na svetovno prvenstvo kvalificirati na tekmi z rezultatom," je razložil.

Njegov takratni cilj je bil, da bi se uvrstil med najboljše tri. "Tudi med samimi pripravami sem veliko razmišljal o tem, si predstavljal, vizualiziral in verjel, da se to lahko zgodi. Na tekmi pa vedno rabiš tudi nekaj sreče, da se ti tak rezultat poklopi," je povedal.

Spominja se, da je bilo takrat veliko odrekanja, precej več kot zdaj. "Oziroma je bil trening drugačen. Kot športnik se seveda z leti razvijaš, spreminjaš in prav je, da se tudi trening spreminja skupaj s tabo," je razložil. Takrat je bilo vse podrejeno njemu in njegovim treningom, saj je bil njegov glavni cilj to, da po več mesecih priprav pride na tekmo optimalno pripravljen. "Tega sem se vedno zavedal, zato tudi večkrat povem, da brez podpore najbližjih, to ne bi bilo mogoče," pravi.

"Absolutno sem prepričan, da skoraj vsi rekreativni športniki trenirajo preveč in počivajo premalo"

Sicer pa je Lavrenčič eden od trenerjev, ki so absolutno prepričani, da skoraj vsi rekreativni športniki trenirajo preveč in počivajo premalo. Meni namreč, da je počitek ena od tistih stvari, ki je pri športnikih, predvsem rekreativcih, najbolj zanemarjena. "Počitek je pomemben zato, ker je to tisti čas, ko športnik dejansko napreduje," je prepričan. 

Ob tem je poudaril, da je seveda trening nujno pomemben za napredek, saj damo prav s treningom telesu določen dražljaj, ga spravimo pod določen stres in ga bolj ali manj, odvisno od treninga, utrdimo. "Če dobro pomislite, takoj po treningu nikoli niste boljši kot pred njim, ker ste po njem še utrujeni in izčrpani. Počitek je tisti, ki nam pomaga, da stopimo stopničko naprej, da se razvijamo in izboljšujemo," pojasnjuje.  

Razložil je, da je naše telo zelo prilagodljivo in da se na stres običajno odzove tako, da postanemo boljši, močnejši in hitrejši. "Temu rečemo adaptacija. Pozitivno adaptacijo lahko dosežemo le takrat, ko dražljaju - stresu sledi primerna količina počitka," je poudaril. Večji kot je dražljaj - stres, več počitka zahteva za popolno adaptacijo. Pravi še, da bo sicer tudi prevelik stres glede na dolžino počitka privedel do adaptacije, a da ta ne bo takšna, kot si jo želimo. "Ne bo optimalna, napredek bo majhen, v ekstremnih, a ne tako redkih primerih pa bo celo negativen, kar pomeni, da bomo nazadovali," je povedal. 

"Ključno za naš napredek je, da najdemo tisti maksimalen stres, ki v kombinaciji z našim počitkom nudi pozitivno adaptacijo. Torej, za napredek potrebujemo veliko trdega dela, ampak to je šele polovica opravljene naloge do napredka. Potrebujemo počitek. In za počitek veliko ljudi potrebuje pogum," je podčrtal.

"Ironman je bil že od začetka tiha želja"

Ironman je bil že od začetka njegova tiha želja, češ, da mu ga bo morda enkrat le uspelo opraviti. "Spomnim se, da sem se takrat v mislih igral s številkami in si zamišljal, kako bi bilo fino, če bi mi kdaj uspelo opraviti Ironmana v 12 urah," pripoveduje. To mu je namreč predstavljalo velik izziv, misel, da bi najprej preplaval skoraj štiri kilometre, nato odkolesaril 180 kilometrov, nato pa po vsem tem odtekel še maraton, se mu je zdela strašna. "A s strahom se je potrebno spopasti," pravi. Po treh letih je stopil na štartno črto svojega prvega Ironmana. "Je pa res, da bi bil takrat z 12 urami že zelo razočaran," je pripomnil, opravil ga je v devetih urah in 18 minutah.

Eden od ciljev pa je bila za Lavrenčiča tudi uvrstitev na Svetovno prvenstvo v Ironmanu na Havajih. Čeprav so razdalje standardne, je ta Ironman zahtevnejši zaradi pogojev na otoku - vročina, visoka vlažnost in močan veter. Na Ironmana na Havajih se moraš uvrstiti, ne moreš se kar prijaviti. Lavrenčič se je tja uvrstil z zmago v svoji kategoriji na Ironmanu v Nici. Do zdaj je veljalo, da je za vsak Ironman na voljo približno 40 kvalifikacijskih mest, ki so bila razdeljena po starostnih kategorijah tako, da so kategorije z več udeleženci prejele več kvalifikacijskih mest. 

"V mojih kategorijah je to pomenilo, da je mesto dobil le prvi ali prva dva, redko tretji, saj sta bili na voljo samo dve mesti," je pojasnil 32-letnik. V starejših kategorijah, kjer je tudi tekmovalcev več, pa se lahko uvrstijo tudi tekmovalci, ki zasedejo peto ali šesto mesto. "Se bo pa po novem lažje uvrstiti, saj je Ironman kot korporacija, ki gleda predvsem na lastni dobiček, spremenila format tekmovanja. S tem se ne strinjam, a čeprav psi lajamo, gre karavana naprej," pravi. 

SP na Havajih je bil zelo velik finančni zalogaj, približno 18.000 evrov

Ko si prislužiš mesto, ga seveda lahko sprejmeš ali zavrneš. Če ga sprejmeš, moraš naslednji dan na podelitvi mest za SP vplačati registracijo, ki ni poceni – trenutno znaša 1300 ameriških dolarjev, kar je približno 1160 evrov. "V kolikor tega ne narediš, gre mesto naprej naslednjemu tekmovalcu," pravi sogovornik. 

Ironman je drag šport - kot pravi Lavrenčič, je startnina za SP še najmanjši strošek. Pojasnil je, da moraš na Havaje, v kolikor tekmuješ zares, zaradi specifike podnebja priti vsaj 14 dni prej, da se dobro aklimatiziraš, navadiš na vročino in vlago, ter se prilagodiš na 12-urno časovno razliko. 

"Ker sem lani potoval na Havaje z družino, je bil finančni zalogaj zelo velik, približno 18.000 evrov," pravi. Nekaj čez polovico stroškov je pokril s pomočjo sponzorjev, ostalo pa iz lastnega žepa. Letos se tolaži s tem, da bo tekmovanje prvič v Evropi, v Nici in bo strošek precej manjši. "Če bi bil SP spet na Havajih, tja letos ne bi mogel potovati, kljub temu, da sem se pred kratkim na Ironmanu v Avstriji, z absolutno zmago in novim AG rekordom proge na SP tudi uvrstil," pravi. 

"A taka je pač realnost tega športa pri nas. Prepričan sem, da v Sloveniji ni skoraj nobenega triatlonca, ki bi s sponzorji uspel nabrati toliko, kot naberem sam, pa še vedno moram sezono marsikdaj pokrivati iz svojega žepa. Če bi bil z mojimi rezultati recimo v Nemčiji, kjer je triatlon zelo razvit šport, bi bilo seveda povsem drugače," je povedal. 

Kako se pripraviti na tako težek izziv? Celotne dolžine med pripravami ne izvede

Pojasnil je, da same priprave na Havaje niso bile kaj drugačne od ostalih priprav na Ironmana. Imel je le več treningov v simuliranih pogojih torej z več vročine in vlage. "Psihično sem verjetno med močnejšimi športniki na tekmi. Znam se odklopiti, ko je to potrebno, znam posrkati energijo od okolice, ko jo potrebujem in mislim, da znam nekje iz svojih globin priklicati tisto moč, ki je potrebna za uspešen zaključek maratona po vseh teh kilometrih in urah," pravi in pojasnjuje, da je to prišlo z leti, izkušnjami in treningi. "Če pomislim na svoj prvi Ironman, tega takrat še nisem imel," je pripomnil. 

Celotne dolžine Ironmana med pripravami ne izvede nikoli. Na treningih sicer velikokrat preseže plavalno razdaljo, saj za telo ni tako naporna, kot je recimo maraton. Tudi dolžino kolesarjenja ali vsaj ure na kolesu večkrat preseže, maratona pa ne preteče nikoli pred tekmo. 

"Izjema je bila letos, med pripravami na Ironman Avstrija, ko sem se za trening odločil udeležiti teka Wings for life, kjer bi odtekel po planu okrog 35 kilometrov, kar bi bil moj najdaljši tek v sklopu priprav za tekmo. A sem se na 32 kilometru kar naenkrat znašel v vodstvu, vsa spremljevalna vozila in kamere so bile usmerjene vame, pa sem si rekel, sedaj pa res ne moreš odstopiti, bo grdo izgledalo. Tako sem tekel in tekel, dokler me avto ni ujel po pretečenih 57 kilometrih v povprečnem tempu 3:56 minut na kilometer. Tega kot trener nikoli ne bi priporočil svojim športnikom, ker je preveč nevarno za poškodbe," je povedal. 

Po svojem prvem Ironmanu sem bil tako utrujen, da sem si vzel mesec dni počitka

Ironman je za telo zelo zahteven podvig, tudi priprave so zelo zahtevne. Po prvem Ironmanu je bil Lavrenčič tako utrujen, fizično in psihično, da si je vzel mesec dni počitka. S turistično vožnjo s kolesom, aktivnimi sprehodi, lahkotnimi izleti in prijetnim čofotanjem je začel po približno 14 dneh. "Nisem imel energije ali želje po čem drugem. Sedaj je to že drugače," pojasnjuje. 

Če gre na tekmi vse po načrtu, si vzame dva dni pavze, po tednu lahkotnih aktivnosti pa je ponovno pripravljen na treninge. "Pride pa utrujenost vedno za tabo, nekaj dni potrebuješ, da se vsa evforija in adrenalin umirita, potem te pa zadane. Običajno sva si s punco po glavnih tekmah vedno privoščila dopust, sedaj si to organiziramo z družinico, le letos tega nismo naredili, ker je svetovno prvenstvo mesec dni prej in moram hitro v nov blok treningov. Bomo zagotovo nadoknadili septembra ali oktobra," je odločen. 

"Poškodbe in vzdržljivostni šport gresta z roko v roki"

"Kar se tiče poškodb in vzdržljivostnega športa, grejo običajno z roko v roki," pravi sogovornik, ki pojasnjuje, da gre običajno za poškodbe, ki so povezane s preveliko obremenitvijo. Spomladi leta 2021 je bil operiran na kolenu, kar je bila njegova najdaljša pavza od treninga, trajala je približno tri mesece. 

"Za športnika je to obdobje lahko zelo zahtevno z vidika psihe. V veliko pomoč mi je bila knjiga Rebound, kjer prebereš veliko zgodb o uspešnih vrnitvah športnikov, ki so po poškodbi postali še boljši, hkrati pa vsebuje določene naloge, ki ti pomagajo pri tem, da se uspešno spopadaš z izzivi, ki ti jih servira tvoja psiha," svetuje. Se mu pa zdi dobra stvar pri triatlonu prav to, da običajno lahko počneš vsaj eno stvar. Če te denimo boli ahilova tetiva, lahko verjetno brez težav plavaš ali kolesariš. "Kar se tiče poškodb zaradi padcev pa je bila na srečo moja najhujša lani na Ironmanu v Avstriji, ko sem padel na kolesu in si počil rebro," je delil, ostali padci so bili pospremljeni le s praskami. 

"Dvakrat sem že skoraj zaključil s triatlonom, a me je partnerka prepričala v nasprotno"

S partnerko sta skupaj skoraj sedem let, spoznala pa sta se, ko je bil že kar močno vpet v triatlon. O triatlonski karieri sta se seveda velikokrat pogovarjala, partnerka pa ga močno podpira. "Dvakrat sem že bil blizu tega, da bi zaključil s triatlonom, a me je obakrat ona prepričala v nasprotno. Za tako podpro sem ji zares izjemno hvaležen," je iskren. Verjame, da so vrhunski rezultati lahko zgrajeni le na osnovi vrhunske podpore. 

"Odkar sva si ustvarila družino, imava namreč leto in pol starega malčka, mi triatlon v trenutku ni bil več prioriteta, oziroma sem nanj začel gledati povsem drugače. V zadnjem letu in pol sem obseg svojih treningov kar precej zmanjšal, pa tudi treninge sem začel delati drugače. Veliko več časa sem bil na trenažerju, ker mi je časovno vzelo najmanj časa, hkrati pa sem bil ves čas blizu," pojasnjuje. 

Poleg tega je treninge v glavnem opravljal v času, ko je otrok spal. Bodisi zgodaj zjutraj, med dnevnim počitkom ali pa zvečer. Čeprav partnerke ni motilo, da bi treniral kadarkoli, se je tako tudi sam najbolje počutil. "Ko se dobro počutiš sam, pa tudi dobro treniraš," je prepričen. Družina ga je spremljala tudi na zimskih pripravah. "Zagotovo je Lara tista, ki moje uspehe najbolj podoživlja z mano, ve, koliko truda in odrekanja gre za to, ve za moje skrbi, dvome, misli in tudi to mi veliko pomeni, ker s tem pokaže, da ji je še kako mar," je delil. 

Je težko vzdrževati kvalitetno športno in zasebno življenje? "Ne, če pri tem vsi sodelujejo," je prepričan Lavrenčič, ki pravi, da mora športnik vedeti, kaj je zanj prioriteta - zanj je bilo to vedno zasebno življenje. "Zato, ko moram izbirati med enim ali drugim izberem družino, trening pa si potem prilagodim tako, da gre oboje skupaj. Je pa to velikokrat zahtevno in naporno," priznava. Ker je strokovno podučen, poleg tega pa ima tudi veliko izkušenj, si lahko trening zelo hitro preoblikuje tako, da pokrije nujne stvari, ostalo pa preloži na drug dan, ko ima na voljo več časa. 

Na prihajajočem SP bi rad prišel med prve tri v njegovi v kategoriji

"Kratkoročno gledano imam še nekaj velikih triatlonski ciljev. Na prihajajočem Svetovnem prvenstvu v Ironmanu, bi rad posegel med TOP 3 v moji starostni kategoriji. Potem pa imam željo še po tem, da bi se na Ironmanu spustil pod 8 ur in 15 minut. Za to bom moral pa še malce potrenirati in poiskati kakšno hitro progo. Dolgoročno gledano, pa je trenerstvo tisto, kjer želim graditi naprej in svoje znanje ter izkušnje predajati ostalim športnikom, trenerjem, ki bodo sodelovali z mano pa približati moj način razmišljanja in se razširiti širše po svetu," pojasnjuje.

"Moja prava služba je trenerstvo"

"S triatlonom si nabiram izkušnje in prepoznavnost, trenerstvo pa je moja prava služba in glavni vir dohodka," je odkrit. Od leta 2018 vodi trenerski posel NexTLevel coaching, pod katerim trenira več kot 40 ljudi, če upoštevamo še tiste, ki obiskujejo tekaške treninge. V osnovi gre za online coaching – predvsem gre za pisanje individualnih programov za rekreativce. "Največkrat take, ki si poleg že tako natrpanega urnika in vseh obveznosti, ki jih danes od nas zahteva družba, obenem želijo napredovati tudi na športnem področju ali izpolniti osebne športne cilje," pravi. 

Pomaga jim tako, da trening umesti v kontekst njihovega življenjskega stila, nikoli jim treningov ne nalagam povrh vsega, kar že imajo. Poleg tega do treninga pristopa precej holistično, saj verjame, da je za uspeh najprej treba vzpostaviti dobro bazo, postaviti močne temelje - zdravje, rednost vadbe, specifičnost treningov in pa uspešno uravnavanje treninga in ne-trening stresa s počitkom. Po njegovem mnenju je pri zaposlenih rekreativcih še posebej pomembno treninge prilagajati življenjskemu stilu, saj bo le na ta način trening lahko reden. "Če pa temu dodamo še nekaj sistematičnosti, to na dolgi rok vedno pripelje do uspehov. Kdor išče napredek v treh mesecih, pa se mora žal obrniti na kakšnega drugega trenerja. Sam nimam takega znanja," je dodal. 

Bi se lahko kdorkoli prijavil na Ironmana?

Lavrenčič verjame, da lahko vsak, ki je aktiven in bi si želel takega izziva, to tudi opravi. "Navsezadnje imaš za Ironmana na voljo časovni limit 17 ur. V tem času se pa da že marsikaj narediti," je prepričan. Hkrati je odločen, da je to treba narediti tako, da je zdravju neškodljivo ali nevarno. "Za to pa potrebuješ prej kar nekaj podlage, sicer lahko v zelo nizko intenzivnem tempu, a vseeno se mora telo privaditi na dolgotrajni napor, mišice, vezi in sklepi na maraton, ki ga recimo lahko tudi prehodiš, pa morda še vedno ujameš časovni limit," je dejal. 

"Absolutno sem prepričan, da lahko vsakemu, ki ima močno voljo, to uspe. Navsezadnje je Ironman poln izjemnih zgodb ljudi, ki jim to uspe, kljub njihovim resnično velikim hendikepom. Nazadnje me je ganila zgodba fanta, ki ima Downov sindrom in je dokončal že dva Ironmana v časovnem limitu 17 ur, med drugim tudi tega na Havajih. Če pa želiš nekaj več in recimo tekmuješ za najboljša mesta, pa je že dobro imeti predhodne izkušnje, ali vsaj dobre dispozicije za to," je sklenil.