Atletinja Jolanda Čeplak (201 točka v glasovanju) in deskar na snegu Dejan Košir (117) sta najboljša športnika Slovenije v moški in ženski konkurenci v iztekajočem letu 2003. Društvo športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) je za najboljšo ekipo v kolektivnih igrah izbralo rokometašice Krima (99), jadralki v razredu 470 Vesna Dekleva in Klara Maučec sta dobili nagrado za najboljšo ekipo v individualnih športih (45), nagrado za fair play je prejel namiznoteniški igralec Bojan Tokič (80), posebno nagrado pa je dobila zamejska športnica Tanja Romano. Med športniki je bil drugi atlet Primož Kozmus (115), tretji pa jadralec Vasilij Žbogar (98). Judoistka Raša Sraka je bila druga med športnicami (154), tretja pa plavalka Alenka Kejžar (79).
Najboljše športnike sezone so razglasili na tradicionalni prireditvi Športnik leta, ki jo je DŠNS v samostojni Sloveniji trinajstič pripravilo 22. decembra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Soprireditelj 36. prireditve Športnik leta je Olimpijski komite Slovenije (OKS), ki je ob tej priložnosti podelil tudi svoja najvišja priznanja v neolimpijskih sezonah, prireditev pa sta z večjim denarnim deležem podprli Fundacija za financiranje športnih organizacij in zavarovalna družba Adriatic. Veliki statui sta dobila veslač Iztok Čop in Dejan Košir, z zlato plaketo pa sta bila nagrajena tudi njuna trenerja Miloš Janša (veslanje) in Primož Bernik (deskanje). Preostala priznanja so in bodo športnikom in trenerjem podelili še na regijskih prireditvah po Sloveniji.
Za športnike leta je glasovalo 120 članov DŠNS; v posamični konkurenci so za prvo mesto športniki dobili po tri, za drugo po dve in tretje po eno točko, v ekipni pa so bile na glasovnici le najboljše ekipe (po ena točka). Priznanja DŠNS za najboljše športnike je izdelal priznani akademski slikar Janez Mišo Knez, prireditev pa sta vodila radijska novinarka Uršula Majcen in televizijec Sašo Jerkovič. Ob spremljavi Big Benda dirigenta Braca Doblekarja so zapeli Natalija Verboten, Alenka Godec in Alfi Nipič, plesne točke pa so izvedle Eve, članice ŽKUD Tine Rožanc, pod umetniškim vodstvom Mojce Furlan in s koreografijo Darje Šuster.
Dejan Košir, prvo mesto med posamezniki
Dejan Košir je s športom povezan od malih nog. Kot štiriletni deček se je začel ukvarjati z alpskim smučanjem. Pri desetih je našel nov izziv v deskanju na snegu. Ko je z desko odšel na smučišče, so ljudje zmajevali z glavo in nihče ni pomislil, da bo prav ambiciozni Kranjskogorčan pisal zgodovino slovenskega deskanja na snegu. Že na prvih tekmovanjih je bil uspešen in to mu je vlilo novo voljo in energijo. Leta 1996 se je pridružil karavani, ki je nastopala v svetovnem pokalu. Leto kasneje je v svetovnem pokalu prvič zmagal, saj je bil nepremagljiv na Kreischbergu v paralelnem slalomu, ki je bil tedaj njegova paradna disciplina. Srebrno odličje na svetovnem prvenstvu leta 2001, mali kristalni globus, še devet zmag v svetovnem pokalu, to je le nekaj uspehov v karieri danes 31-letnega Dejana Koširja. Vrhunec pa je prišel v zadnji sezoni. Za vraževerne nesrečna številka 13 je bila za Dejana srečna. Trinajstega januarja je na Kreischbergu v paralelnem veleslalomu pometel s konkurenco in postal svetovni prvak. Poleg deskanja je Dejanova velika ljubezen hokej na ledu, kjer je našel tudi svojega vzornika - Wayna Gretzkyja. Priti na vrh je težko, še težje na njem ostati. Dejan Košir se tega dobro zaveda, zato na lovorikah ne počiva, ampak se navzlic poškodbi, ki mu je v zadnjem času povzročila nemalo težav, trudi ostati v stiku z najboljšimi.
Jolanda Čeplak, prvo mesto med posameznicami:
Lanska slovenska športna kraljica je imela po sanjski sezoni 2002 v novi sezoni še višje cilje. Vse se ni odvilo po njenih željah, vseeno pa je ostala v najožjem svetovnem vrhu. Odlična pripravljenost na začetku leta je vzbujala optimizem. Toda prav ob zaključku priprav na vrhunec zimske sezone, svetovno dvoransko prvenstvo v Birminghamu, se je je lotila bolezen. Pobralo ji je veliko moči, vseeno pa je osvojila četrto mesto. Poletje je tako dočakala še bolj lačna uspehov. Uvodni mitingi so pokazali odlično formo in sredi junija je imela najboljša rezultata na svetu tako na 800 kot tudi na 1.500 metrov. Z začetkom zlate lige so se pričeli njeni dvoboji z Mario Mutolo. Afriške rekorderke, ki je kot prva v zgodovini sama pobrala celotno zlato nagrado z mitingov zlate lige, ni uspela premagati, bila pa je edina, ki ji je bila vsaj kolikor toliko enakovredna. Pred svetovnim prvenstvom v Parizu je nihče ni videl nižje od drugega mesta. Dan pred začetkom pa šok: poškodba noge in sanje so se razblinile. Odpovedati je morala nastop v teku na 800 metrov, s svojo znamenito trmo pa se je vseeno uvrstila v finale teka na 1.500 metrov. V pravo, vrhunsko formo se Jolanda ni vrnila do konca sezone, navkljub vsem težavam pa je ostala druga na svetovni lestvici v svoji paradni disciplini, teku na 800 metrov. To je vrhunski dosežek, ki pa Jolande Čeplak ne zadovoljuje. Še višje želi in verjamemo, da tudi zmore na olimpijskih igrah prihodnje leto v Atenah.
Primož Kozmus, drugo mesto med posamezniki:
Primož Kozmus je v minuli sezoni premaknil vsaj dva mejnika slovenske atletike bliže svetovnemu vrhu. Štiriindvajsetletni atlet iz Brežic je sebe in Slovenijo z državnim rekordom v metu kladiva, 81 metrov in 21 centimetrov, včlanil v elitni klub 20 držav, ki imajo v tej zahtevni disciplini svoje rekorde prek 80 metrov. S petim mestom na svetovnem prvenstvu v Parizu pa je dosegel sploh najvišjo uvrstitev slovenskih metalcev na velikih atletskih tekmovanjih. Študent fakultete za šport si je spoštovanje tekmecev na "Stade de Franceu" pridobil že v kvalifikacijah, ko je 7,26 kilograma težko napravo zalučal prek kvalifikacijske norme 78 metrov. V finalu je v dramatičnem zaključku z 79 metri in 68 centimetri za bronasto kolajno zaostal le za 45 centimetrov. V osmih letih tekmovanja je Primož Kozmus s trenerjem Vladimirjem Kevom dosegel tekmovalno zrelost, ki je bila na koncu sezone nagrajena še z nastopom na atletskem finalu elitne osmerice meta kladiva na Madžarskem. Skromnost in vztrajnost Primoža Kozmusa so porok, da bo po sezoni, v kateri je na lestvici mednarodne atletske zveze napredoval za 30 mest, tudi v prihodnje krojil svetovni atletski vrh.
Raša Sraka, drugo mesto med posameznicami:
Slovenska judoistka Raša Sraka letošnjega 17. maja gotovo ne bo nikoli pozabila. Na ta prečudoviti dan jo bo vse življenje spominjala zlata medalja evropskega prvenstva. To si je v Duesseldorfu izbojevala po zmagah nad Izraelko No Laor, Ukrajinko Marijo Prišepo, Nizozemko Edith Bosch in Nemko Heide Wollert. Judoistka ljubljanskega kluba Bežigrad, ki je 10. oktobra napolnila 24 let, je z naslovom evropske prvakinje dosegla največji uspeh v zgodovini slovenskega juda. Z naslovom najboljše na stari celini ter zmagama na turnirjih za svetovni pokal, ki si jih je februarja in marca priborila v Sofiji in v Minsku, si je Raša na stežaj odprla tudi vrata, ki vodijo na poletne olimpijske igre prihodnje leto v Atenah. Na evropski jakostni lestvici, preko katere se bo najboljših pet tekmovalk uvrstilo na olimpijske igre, je zdaj namreč prepričljivo na prvem mestu v kategoriji do 70 kilogramov. Olimpijsko vstopnico ima tako že rezervirano, dvigniti pa jo bo skušala v začetku prihodnjega leta na tekmovanjih za svetovni pokal.
Vasilij Žbogar, tretje mesto med posamezniki:
Vasilij Žbogar je na evropskem prvenstvu v olimpijskem razredu laser v Splitu osvojil prvo zlato medaljo za slovensko jadranje po petih srebrnih odličjih na evropskih in svetovnih prvenstvih in naposled uresničil dolgoletne sanje slovenskih jadralcev. Osemindvajsetletni Izolčan je zmagal v razredu, v katerem je konkurenca najmočnejša med vsemi olimpijskimi razredi. Svojo kariero je Vasilij pozorno načrtoval. Odločilen je bil odhod iz domačega, izolskega mandrača, kjer navzlic vsemu entuziazmu tamkajšnjih jadralcev ni mogel uresničiti svojih velikih ciljev. Srečanje z irskim trenerjem Trevorjem Millarjem je bilo zanj usodno v najbolj pozitivni razsežnosti. Izkušeni strokovnjak, ki je nekoč skrbel za britanske jadralce, je videl v Žbogarju jadralca, ki je telesno in duševno kos zahtevnemu laserju. Jadralec in trener si popolnoma zaupata: Trevor je načrtovalec, Vasilij pa izvrševalec. Splitski evropski prvak je pravi tip modernega jadralca. Je tudi zelo ambiciozen in zato ni čudno, da je ob naslovu evropskega prvaka poudaril, da je v njegovi karieri to le vmesna postaja na poti na Olimp. Če ne bo poškodb in bolezni, ki so ga pestile v preteklosti, potem je Vasilij svoj Olimp gotovo sposoben doseči na olimpijskih igrah v Atenah.
Alenka Kejžar, tretje mesto med posameznicami:
Štiriindvajsetletna Alenka Kejžar je svojo pot na največjih tekmovanjih pričela pred desetimi leti na evropskem prvenstvu v Sheffieldu, kjer je potrdila, da je nadarjena plavalka. Deset let kasneje je na prvenstvu stare celine za dosežek v 50-metrskem bazenu prvič stopila na zmagovalni oder, vmes pa po tradiciji osvajala medalje na evropskih in svetovnih prvenstvih v kratkih bazenih. Tako je bilo tudi lanskega decembra v Riesi, kjer si je Kejžarjeva med evropsko smetano priplavala dve bronasti in eno srebrno medaljo. Poleg tega je postavljala še državne rekorde. Radovljiška zlata ribica zdaj že tretje leto trenira in študira v ameriškem Dallasu pod vodstvom trenerja Stevea Collinsa. Na letošnjem svetovnem prvenstvu v Barceloni ji pričakovana uvrstitev v finale sicer ni uspela, vseeno pa je prvenstvo končala z 12. mestom na 200 metrov mešano. Dokaz, da Alenka čez lužo resno in trdo dela, sta tudi medalji, ki ju je osvojila pred dnevi na evropskem prvenstvu v kratkih bazenih v Dublinu. Ti njeni dosežki bodo seveda šteli za naslednje leto, vendarle pa velja že sedaj omeniti, da je Alenka prvič stopila na najvišjo stopničko, kar je uspelo tudi Blažu Medvešku in Petru Mankoču. Alenka Kejžar bo prihodnje leto že tretjič zastopala slovenske barve tudi na poletnih olimpijskih igrah.
Rokometašice Krima, najboljša ekipa v moštvenih športih:
Rokometašice Krima so se po finalnem spodrsljaju leta 1999 na evropski prestol zavihtele dve leti kasneje. Z letošnjo vnovično osvojitvijo najprestižnejše lovorike na stari celini pa so poskrbele, da bodo v svetovni športni zgodovini ostale nesmrtne. V pičlih dveh desetletjih je na Galjevici v Ljubljani nastal klub, ki je po organizacijski in tudi strokovni plati vzor za vse konkurenčne klube tako doma kot tudi v tujini. Iz začetnega volonterstva na plečih Cvete Benet in pozneje Marte Bon je hkrati z igralkami rasla tudi kakovost in ambicija, ki je vrh dosegla s prihodom mednarodnega priznanega strokovnjaka Vinka Kandije. A kar ni uspelo do konca dosanjati legendarnemu dalmatinskemu trenerju, je uspelo Tonetu Tislju, ki je poleg radodarnih mecenov zagotovo eden najbolj zaslužnih za številne sanjske rokometne predstave. Z njimi so popularne Krimovke v nekaj letih Sloveniji in drugim dokazale, da na naših tleh živijo tudi rojeni zmagovalci. Prav Krimovke so tudi ogrodje slovenske rokometne reprezentance, ki je uspešno nastopila na pred dnevi končanem svetovnem prvenstvu na Hrvaškem.
Jadralki Vesna Dekleva - Klara Maučec (470), najboljša ekipa v individualnih športih:
Dobitnici srebrne kolajne na evropskem prvenstvu v jadranju v olimpijskem dvosedu 470, Vesna Dekleva in Klara Maučec sta sicer zelo različni po značaju, vendar imata veliko skupnega. Po koncu športne poti bosta namreč obe biologinji. Vesna je že diplomirala, Klara pa je blizu konca študija. V športu sta zelo ambiciozni, pripravljeni narediti vse, da izpolnita svoje visoke cilje. Na glas jih ne želita razlagati, a je čutiti, da se vedno končajo na zmagovalnem odru. Izolčanka Vesna in Ankarančanka Klara sta v razredu 470 začeli istega leta - 1997. Dekleva, ki je v razredu evropa jadrala na olimpijskih igrah v Atlanti, je bila dve leti zaradi študijskih obveznosti izven jadranja. Klara je medtem jadrala z Janjo Orel in nastopila na igrah v Sydneyju. Skupna zgodba o uspehu se je začela leta 2001. Že prvo leto sta se izkazali na evropskem prvenstvu v Kopru. Bili sta 11. Lani v Cagliariju v Italiji sta bili 13. Prvi vrhunec sta dosegli letos z odličnimi nastopi na regati svetovnega superpokala v Hyeresu in na evropskem prvenstvu. Srebrna kolajna v Brestu je bila prva za slovensko žensko jadranje v članski konkurenci. Po mnenju strokovnjakov naj bi bil to šele začetek uspešne kariere.
Tanja Romano, posebna nagrada (za zamejske športnike):
Tanja Romano je s kotalkanjem začela s petimi leti pri športnem društvu Polet. Kmalu je bila med najboljšimi v Italiji in že leta 1996 in 1999 osvojila italijanski naslov. Po blestečih rezultatih med kadetinjami je leta 1997 v Bordeauxu osvojila naslov evropske prvakinje, leto kasneje je bila v nemškem Hanauu prva v kombinaciji in druga v prostem programu, nato pa je dve medalji osvojila še leta 1999 na svetovnem mladinskem prvenstvu v Avstraliji. Tri medalje, med njimi eno zlato, je dobila tudi na mladinskem evropskem prvenstvu leta 2000. Lani je postala članica in oktobra ji je uspel veliki met: na svetovnem prvenstvu v Wuppertalu je dobila zlato medaljo. Letos je bila še boljša. Najprej je osvojila dve zlati medalji na evropskem prvenstvu v Trstu, nato pa je na svetovnem prvenstvu v Argentini prejela zlati kolajni v prostem programu in še v kombinaciji. Pred dnevi je Tanja zaokrožila svoje letošnje uspehe še z zmago na svetovnem pokalu v Firencah, kjer je nastopilo 15 nosilcev medalj z letošnjega svetovnega prvenstva v Buenos Airesu.
Bojan Tokič, nagrada za fair play:
Najboljši slovenski namiznoteniški igralec Bojan Tokič je na enem od turnirjev najmočnejše serije Pro Tour opozoril nase ne le z odlično igro, ampak tudi z redko športno potezo. Na turnirju v Južni Koreji se je meril z 10. igralcem sveta Peng-Lung Chiangom iz Tajvana. Po sodniški odločitvi pri osmi zaključni žogici je Bojan dvoboj sicer dobil, vendar se je žogica nasprotnika dotaknila mize. To sta opazila le igralca, sodniški par pa ne. Tokič je navzlic dosojeni zmagi priznal točko nasprotniku in kasneje dvoboj izgubil. S tem je nenazadnje poleg dvoboja izgubil tudi 1.000 ameriških dolarjev nagrade, a ostala mu je moralna zmaga in ugled poštenega igralca.
