Paruzzijeva je svoj naskok na vrh napovedala že z lanskim tretjim mestom in predlansko zlato olimpijsko medaljo. Prvi veliki kristalni globus je Nemčiji zagotovil Sommerfeldt, ki je tako prekinil triletno vladavino švedskih tekačev Pera Elofssona in Mathiasa Fredrikssona. Slovenski tek je tudi letos imel le eno svetlo zvezdo in sicer Petro Majdič, upanje za lepšo prihodnost pa daje edini preostali dobitnik točk Nejc Brodar, ki je na SP do 23 let osvojil srebrno odličje.
Prva dama slovenskega teka je po skokovitem napredku v prvih štirih sezonah njenega sodelovanja v svetovnem pokalu rezultatsko letos nekoliko nazadovala, za kar pa se lahko v največji meri zahvali smoli z boleznijo. Dolanka je namreč izpustila kar nekaj tekem, na katerih bi verjetno nabrala še precej točk in tako presegla njen doslej najboljši izkupiček iz sezone 2001/02, ko je zbrala 311 točk in osvojila skupno 14. mesto. To je tudi njena najboljša uvrstitev v svetovnem pokalu, ki jo je lani uspela izenačiti, letos pa je z 228 točkami sezono sklenila izven najboljše dvajseterice. Za še boljši izkupiček ji poleg težav z zdravjem manjkalo tudi kar precej točk iz šprinterskih tekem, kjer je bila presenetljivo neuspešna, saj se ji je v finale uspelo uvrstiti le na uvodni tekmi sezone v Düsseldorfu.
"Z vsem kar se je dogajalo do začetka zime, sem bila zelo zadovoljna, nato pa so se začele težave z zdravjem in skozi večji del sezone se nisem več uspela povsem pozdraviti. Za kaj takega bi morala vzeti daljši počitek, a je to težko, če veš, da si v dobri formi in si zelo motiviran za tekme. Kljub smoli sem uspela nanizati nekaj zelo lepih dosežkov, zato nikakor ne pristajam na komentarje nekaterih, ki pravijo da sem letos s svojimi rezultati z ozirom na pretekle sezone začela stagnirati. Če bi bila ves čas zdrava, bi gotovo tudi letos presegla lanske dosežke," je svoje letošnje predstave ocenila najboljša slovenska tekačica vseh časov, za katero bosta veliko bolj pomembni naslednji dve sezoni, v katerih bosta SP v Oberstdorfu in olimpijske igre v Torinu.
Ostali del slovenske reprezentance, če izvzamemo biatlonko Andrejo Mali, ki je točke prav tako osvojila v Düsseldorfu, nato pa odlično skupaj z Majdičevo nastopila tudi na šprinterski štafeti, je vso sezono nastopil v skladu z običajnimi pričakovanji, saj so bili na večini tekem zgolj statisti. Lani zelo dober udeleženec svetovnega prvenstva v dolini Fiemme Matej Soklič se je povsem izgubil že po prvi tekmi v Nemčiji, nato pa do konca leta 2003 na maloštevilnih nastopih ni pokazal praktično ničesar. Nekaj priložnosti za dokazovanje je dobil Jože Mehle, ki je bil najbolj uspešen v Oberstdorfu, kjer je na dvojnem zasledovanju s 34. mestom za las ostal brez točk, daleč od njih pa je bil Vasja Rupnik. Svetla točka moške ekipe je tako bil le Brodar, ki je nanizal nekaj uspešnih nastopov v celinskem pokalu ter na SP do 23 let v olimpijskem Soldier Hollowu, vrhunec pa je dosegel s 23. mestom v Dobbiacu. Še bolj skromna je ženska vrsta, kjer po odhodu Teje Gregorin in Andreje Mali v biatlonske vrste ter slovesu Nataše Lačen zeva ogromna luknja.
"S sezono nikakor ne moremo biti zadovoljni, res pa je, da smo bili na pravi poti, žal pa nas je spremljala tudi smola, kjer moram posebej omeniti Majdičevo z vsemi njenimi zdravstvenimi težavami. V ozadju se vendarle napoveduje neka nova generacija tekačev, zlasti Nejc Brodar in Jože Mehle, pa tudi Maja Benedičič, ki pa je bila prav tako letos veliko poškodovana. Upam, da bomo nadaljevali tudi z Vasjo Rupnikom in Matejem Sokličem. Največ upanja nam je dal Brodar, ki je osvojil svoje prve točke ter odlično nastopil tudi na SP do 23 let v ZDA," je takoj po sezoni prvo oceno podal koordinator slovenske vrste Marko Gracer, ki upa, da bo prihodnja sezona bolj uspešna.
Paruzzijeva je zasluženo najboljša tekačica na svetu, saj je dobro formo pokazala tako v klasični kot prosti tehniki ter na daljših in krajših razdaljah. Po uvodnem delu sezone je kazalo na precej drugačen razplet, saj sta bili prepričljivo najboljši Estonka Kristina Šmigun in Ukrajinka Valentina Ševčenko. Omenjeni tekmovalki sta si izmenjevali najvišjo stopničko, njuna serija pa se je ustavila malo po novem letu. Takrat je na daljših razdaljah stvari v svoje roke prevzela italijanska tekačica, s sedmimi zaporednimi šprinterskimi zmagami pa se je kot njena edina konkurentka kar naenkrat pojavila Norvežanka Marit Bjoergen. Toda olimpijska prvakinja iz Sloveniji bližnjega Trbiža je zdržala vse pritiske in tudi v šprintih, katerih se Šmigunova in Ševčenkova sploh nista več udeleževali, iz sebe iztisnila kar se da odlične rezultate. Zmagovalko je kljub temu odločila šele zadnja tekma v Pragelatu, kjer se je v cilju bodoče olimpijske proge v bližini Torina veselila Paruzzijeva in se tako med tekaškimi legendami svoje domovine pridružila Manueli di Centi in Stefanii Belmondo.
Moška konkurenca v tej sezoni ni imela nobenega prepričljivega tekača, kar je na najboljši način znal izkoristiti Sommerfeldt, ki je na koncu zmagal na navidez zelo lahek način. V vsem letu je Nemec dosegel le dve zmagi, zato pa se je na skoraj vsaki tekmi uvrstil v deseterico, pri tem pa je imel srečo, da se je izognil nekaj šprintom in naporni Marcialongi, kjer pa je prav tako manjkal njegov edini tekmec za skupno zmago in lanski zmagovalec Šved Mathias Fredriksson. Naziv tretjega najboljšega tekača si je po zaslugi šprinterskih uspehov in nekaj solidnih nastopov na daljših razdaljah zagotovil Norvežan Jens Arne Svartedal, posebno šprintersko razvrstitev pa je dobil Mathiasov brat Thobias Fredriksson. S koncem skandinavske prevlade, ki pa je še vedno očitna na šprintih, so do izraza prišli še nekateri drugi tekači, med katerimi velja omeniti zlasti nemško izbrano vrsto. Ob zmagovalcu Sommerfeldtu je bil namreč odličen četrti Tobias Angerer, mesto za njim pa je pristal Axel Teichmann. V pokalu narodov je kljub temu največ točk zbrala Norveška, ki je slavila tako skupno kot tudi v posamičnih moških in ženskih razvrstitvah pred Nemčijo.
