Risi v Kanadi med elito

Teden hokejske vročice v slovenski prestolnici je končan. Reprezentanca Slovenije si je na drugoligaškem svetovnem prvenstvu v Ljubljani zagotovila prvo mesto in s tem že po enem letu vrnitev med najboljše, od koder so se Slovenci poslovili po lanskem SP v Rigi. Med najboljšimi bodo tako spet že leta 2008, ko bo SP elite še posebej mikavno, saj ga gosti domovina hokeja Kanada.

Zgodovina se je po šestih letih ponovila: svetovno prvenstvo divizije I je Sloveniji, ki je bila gostiteljica drugič, odkar tekmovanje poteka v takšni obliki (dve skupini s po šestimi članicami, zmagovalca se uvrstita med elito). Leta 2001 si je sploh prvič v zgodovini zagotovila sodelovanje med najboljšimi, letos si je z vrnitvijo priborila peti nastop v konkurenci najboljših na svetu.

"Kdor bo manjkal v Kanadi 2008, bo manjkal tudi na hokejskem zemljevidu sveta," je večkrat poudaril nekdanji predsednik Hokejske zveze Slovenije in letos predsednik organizacijskega odbora prvenstva Ernest Aljančič. Cilj slovenske izbrane vrste je bil tako jasen, osvojiti prvo mesto pa ni bila le velika želja, pač pa že skoraj obveznost. Varovanci selektorja Teda Satorja so nalogo opravili odlično in si že po štirih krogih priborili prvo mesto ter upravičili vlogo favorita, za piko na i pa so zmagali še na peti tekmi ter tekmovanje končali brez poraza, s 15 točkami in le petimi prejetimi goli.

"Ponosen sem na fante. Bilo je težko, ampak zmagali smo na vseh petih tekmah. Bili smo najboljši po številu zadetkov, najboljši v 'power playu'... Zmaga na tej ravni tekmovanja mi veliko pomeni," je bil po zadnji tekmi v Ljubljani zadovoljen Američan na slovenski klopi Sator, ki ni pozabil omeniti deleža svojih pomočnikov, Matjaža Kopitarja in Pavleta Kavčiča. Nato pa se je že ozrl v prihodnost: "To moštvo mora biti v Kanadi še boljše. To bo velik korak naprej za vse nas, velika naloga za vse igralce. Že zdaj moramo začeti z delom za projekt Kanada 2008. Na SP bo vseeno, s kom igraš. Tekmeci bodo močnejši kot tukaj, dvoboji zahtevnejši," je o naslednjem svetovnem prvenstvu elite razmišljal Sator. Nastop na letošnjem ljubljanskem prvenstvu je pokazal, da ima Slovenija vsaj dva močna napada - v prvem je poškodovanega Iva Jana uspešno zamenjal prebujeni Gregor Polončič -, v drugem se je z bratoma Rodman lepo ujel Egon Murič, izkazal se je vratar Andrej Hočevar, ki je prvič dobil priložnost kot prvi čuvaj mreže v reprezentanci ter jo odlično izkoristil.

Nedvomno pa je bil največji magnet za prihod navijačev v Tivoli Anže Kopitar. Mladenič, ki je svojo krstno sezono v severnoameriški ligi NHL odigral odlično, je povzročil pravo evforijo na sončni strani Alp. Že sprejem ob njegovem prihodu v domovino je dal slutiti, da Slovenija dobiva novega zvezdnika ne le športnih razsežnosti, turnir v Ljubljani pa je to le še potrdil. Dresi z njegovo številko 11 so šli za med, navijači so navdušeno pozdravili vsako njegovo potezo, Kopitar pa se je oddolžil s podajami in mojstrovinami na ledu. Čeprav je dosegel le en gol, pa je prepričljivo končal na prvem mestu med najučinkovitejšimi igralci SP: zbral je namreč kar 13 podaj in tako nagrada za najboljšega napadalca na SP ni bila presenečenje, izbran pa je bil tudi za najboljšega igralca v slovenski ekipi. Z največ goli je SP končal Razingar, šest zadetkov je bilo tudi plod odličnega sodelovanja s Kopitarjem, ki ga je nesebično oskrboval z natančnimi podajami. Ob Kopitarju se je z lovoriko najboljšega na SP lahko pohvalil tudi vratar Andrej Hočevar.

"Občutek, ko na koncu dvigneš pokal za zmagovalca, je nekaj posebnega. Upam, da sem se kot kapetan izkazal, da so bili fantje z mano zadovoljni in da sem jim pomagal. Dobro smo se zavedali, da smo najkakovostnejši na tem tekmovanju in smo to skušali tudi dokazati. Letos ni bilo nobenih zdrah med nami ter zvezo in mogoče je tudi to odločalo o tem, da smo bili tako uspešni," je končno oceno podal kapetan moštva Marcel Rodman in tudi on že pogledal v naslednjo pomlad: "Veselim se odhoda v Kanado. Verjamem, da bom zraven, če bo le zdravje zdržalo. Mogoče pa nam tam uspe kaj velikega."

Posebno poglavje je bilo dogajanje v dvorani Tivoli. Ljubitelji hokeja so pokazali, da so željni spektakularnih predstav, da še kako pogrešajo močne hokejske predstave v prestolnici. Bojazen, da hokejska "druga liga" ne bo dovolj velik magnet za navijače, je bila odveč. Vseh pet dni je bila zastarela in za takšne dogodke že zdavnaj neprimerna ter premajhna dvorana nabito polna, vstopnice so pošle že drugi dan SP, slovenski navijači pa so pripravili izredno in športno vzdušje brez izgredov. Sijajni prizori slavja po zadnji tekmi, ko gledalci sploh niso hoteli zapustiti dvorane in so z aplavzom večkrat nagradili svoje junake, bodo še dolgo ostali v spominu vseh slovenskih hokejskih navdušencev. Policija, ki je pri zagotavljanju varnosti v in pred dvorano močno pretiravala s številom prisotnih uniformirancev, pa je bila brez dela.

Slovenci so osnovno nalogo opravili z odliko. Zmage proti Romuniji (10:1), Madžarski (4:1), Veliki Britaniji (4:0), Japonski (7:1) in Litvi (4:2) so dobra popotnica za elito, kjer pa bo treba narediti še korak naprej. Morda v petem nastopu prvič tudi uspeh v predtekmovalni skupini, ki bi Sloveniji omogočil sproščeno nadaljevanje in ne le trd boj za obstanek, ki ga je bila deležna vselej v dosedanjih štirih nastopih. "Za to skupino smo premočni, zato si moramo prizadevati, da ostanemo v eliti. Velika želja pa je, da bi se morda nekoč borili za nastop na olimpijskih igrah," načrte za prihodnost razkriva Polončič.