Zmaga na uvodni tekmi sezone 2002/2003 je šokirala slovensko in svetovno športno javnost. Čeprav je na vrhu »v prejšnjem življenju« stal že 13-krat, je v času njegove najgloblje krize le malokdo verjel, da se lahko vrne v tako veličastnem slogu.
Eden največjih zvezdnikov slovenskega športa je v svoji karieri doživel že toliko, da ga lahko kljub temu, da ima šele 23 let, mirno označimo za izkušenega veterana, tako v smučarskih skokih, kot konec koncev v vseh slabih in dobrih plateh življenja. »OK, bom tudi jaz po pravici povedal. Nisem verjel, da bom še kdaj zmagal!«, nam je zatrdil takoj po zmagoslavju v finskem Kuusamu. Izjava pove marsikaj in meče novo luč na njegovo trdo in vztrajno delo, ki debele tri sezone ni obrodilo pravih sadov; cilj, ki si ga je pred to zimo zadal, pa je bil za nekdanjega asa dokaj skromen: uvrstitev med prvih deset na tekmi svetovnega pokala. Po sladki zmagi se je utrujen in premražen odpravil v posteljo, toda razbijajoče srce mu ni pustilo spati. Kljub temu je že naslednji dan s tretjim mestom potrdil, da se je dejansko vrnil v družbo najboljših.
Tako pot nazaj na vrh lahko opravi le pravi šampion, »rojenih zmagovalcev« pa v vsej slovenski športni zgodovini skorajda ne poznamo. Tudi zato je Primož Peterka že kot 17-letni fantič povzročil takšno evforijo navdušenja, ki je dosegla vrhunec z njegovo drugo zaporedno skupno zmago v svetovnem pokalu. Sledila je kriza, ki je bila po mnenju takratnih glavnih akterjev logična in tako rekoč neizbežna. Jelko Gros, glavni trener slovenske reprezentance v času vzpona in padca najboljšega slovenskega smučarskega skakalca, je padec Peterke označil za športno puberteto, ki jo mora preboleti in prerasti vsak šampion. »Kombinacija rosne mladosti, uspeha, denarja, razno raznih menedžerjev in še bi lahko našteval, pač pelje navzdol. Seveda svoj delež krivde nosimo tudi trenerji in vsi, ki smo ga takrat obkrožali. Takrat sva se s Primožem razšla zaradi tega, ker bi morala v nasprotnem primeru skozi hudo »vojno«, tako pa sva do danes ostala v zelo dobrih odnosih«, je povedal Gros. Z Grosovim naslednikom, Avstrijcem Heinzom Kochom Peterka nikoli ni našel skupnega jezika. Na skakalnici ni našel formule za uspeh, tudi v zasebnem življenju je nizal spodrsljaje, ki so kmalu postali predmet javne debate. Na najnižji točki se je znašel v sezoni 1999/2000.
V januarju leta 2000 se na državnem prvenstvu v Planici ni prebil niti med najboljšo dvajseterico. »Spominjam se časov, ko sem prihajal v Planico in skakal z užitkom. Zdaj me preskoči skoraj vsak Slovenec, ki ima smuči. Treba bo nekaj narediti!«, je izjavil »padli orel« ob njegovem debaklu na domači sceni. Naslednjo klofuto so mu julija leta 2000 prisolili odgovorni na Smučarski zvezi Slovenije. Takratni športni direktor za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo Oto Giacomelli je ugotovil, da Primož Peterka s svojo celostno podobo kvari ugled reprezentance. Ker ni pustil, da bi mu drugi oblikovali pričesko, izbirali garderobo in mu govorili, kdaj se mora obriti, so ga odstranili iz izbrane vrste.
Tudi to ga ni dokončno zlomilo, trdo je treniral in iskal pot nazaj. Glavni trener Matjaž Zupan ga je prijateljsko in vztrajno spodbujal, počasi se je vendarle začela pot navzgor in Primož je bil na treningih sem in tja po dolgem času spet nasmejan. V sezoni 2001/2002 mu je dodobra pomagala »eksplozija« ostalih naših reprezentantov, predvsem Roberta Kranjca. S tem je imel močno konkurenco že v reprezentanci, sezono je končal na 25.-tem mestu v skupnem seštevku svetovnega pokala in z enim največjih uspehov kariere, bronasto medaljo z ekipne tekme OI v Salt Lake City-ju. Po tem uspehu je bilo prvič jasno in vidno, da so Žonta, Fras, Kranjec in Peterka vendarle dobri prijatelji in da je Matjaž Zupan s svojo strokovno ekipo ne le odličen trener skokov, temveč tudi človek s posluhom za medosebne odnose in vzdušje v moštvu, kar je včasih odločilnega pomena. Peterka se je vrnil, je ugotovila športna javnost, sam je čutil, da zmore in hoče še več. Na predstavitvi reprezentance tik pred odhodom v Kuusamo je na vprašanje, ali si še posebej želi premagati koga od najboljših, v smehu odvrnil:«Vse!«. »Vse« se je zgodilo že teden dni kasneje. Matjaž Zupan, ki mu Peterka pripisuje velik delež pri uspehu projekta »Comeback«, nad razvojem dogodkov ni skrival presenečenja. »Vseskozi sem vedel, da v takem tekmovalcu po tolikih zmagah je tisto nekaj, kar nima vsak. Po takem trdem delu, ki ga je imel za sabo, sem verjel, da bo enkrat spet prišla tudi zmaga, ampak da se bo zgodilo tako hitro, je pa čisto presenečenje!«
Verjetno bi težko našli človeka, ki mu vrnitve na vrh ni od srca privoščil, mnogi so že prej ugotavljali, da se je fant »zresnil« in dozorel v zrelo in celovito osebnost. Peterka na sodbe odgovarja: »Ne vem, »material« je isti. Oceno mene bi pa kar drugim prepustil, naj kar drugi ocenjujejo. Upam pa, da kar govorijo dobrega o meni, drži, mislim, da sem se res malo spremenil.«
Dolgolasi orel na smučeh se je vrnil v velikem slogu. Šel je po poti mnogih največjih imen tega na nek način krutega športa, ki največje mojstre ob najmanjši nestabilnosti hitro vrže s prestola. Spomnimo se le Weissfloga, Nykaenena, Goldbergerja, Malysza, Nieminena in še bi lahko naštevali. Marsikdo se med najboljše ni vrnil nikoli več, to pač zmorejo le največji! Na naši spletni strani lahko glasujete ali ste v času najhujše krize Primoža Peterke verjeli, da se lahko vrne na vrh. Rezultate bomo objavili v nedeljo, 8. decembra v oddaji Športna scena.
Še to. Na eni največjih športnih stavnic na svetu, britanski »William Hill« so pred prvo tekmo svetovnega pokala v smučarskih skokih za vložen funt na Primoža Peterko ponujali dvesto funtov v primeru zmage slovenskega asa. In to kljub temu, da je bil najboljši že na kvalifikacijah. Mnogi igralci na srečo so ponudbo slovite stavnice označili za »bet of the year!«