Pri 14 odpisana, danes naš največji smučarski up

Za Meto Hrovat bodo v Južni Koreji poleg vseh ostalih v prvi vrsti navijali tudi njena starša, oče Jani in mama Darja, ter babica. Z mamo Darjo Hrovat smo se pogovarjali dan pred njihovim odhodom v Pjongčang.

Ste kadarkoli pričakovali, da boste imeli hčerko, ki bo pri 19 letih šla na olimpijske igre?

Moram reči, da sva ravno včeraj z možem sedela in gledala olimpijske igre na televiziji in sem rekla: "Tam je, tako mlada." Čeprav nas pri njej nič ne preseneča, nobena od teh stvari nas ne preseneča. Da bi rekla, da smo grozno presenečeni, ne, nismo, smo pa zelo ponosni. Sva izjemno ponosna nanjo.

Njen največji zgled je bila zagotovo njena tri leta starejša sestra Urša, ki ji je sledila praktično na vsakem koraku. Bi lahko rekli, da je bila prav Urša "sokriva", da se je podala v tekmovalni šport? Da jo je starejša sestra "potegnila" v to?

Ja, sigurno. Pri nas smo imeli vedno problem, ker je Meta vedno sledila Urši. Kar je Urša naredila, je potem tudi Meta morala narediti, in ker je Urša takrat že tekmovala, je nato ona tudi tekmovala. Jaz mislim, da je tukaj Urša kar velik krivec, da je Meta v smučariji.

Smuča praktično že vse življenje.

Takoj ko je shodila, je Meta že smučala. Ker je njena starejša sestra Urša takrat že smučala, je nismo imeli kam dati. In Meta je rojena marca, tako da še ni bila niti dve leti stara, ko je že imela svoje smuči, in malo sem jo nosila na ramenih, malo pa je smučala, ker sva Uršo lovili na smučišču. Ta prvo tekmo je imela pri petih letih v Kranjski Gori. Potem je bila v klubu kot vsi kranjskogorski otroci in je začela smučati bolj resno.

Odkar je prvič stopila na smučke, je zmagovala in vedno si je želela le najvišjo stopničko. Vsakič, ko je končala tekmo, ni pogledala, ali je njen čas najboljši med dekleti. Zanimalo jo je, ali je njen čas boljši tudi od fantov, in če slučajno ni bil, je bila precej nezadovoljna. Odločena, da naslednjič premaga tudi fante.

V teh kategorijah, ko sta dva letnika skupaj, so se je punce kar malo bale. (smeh)

Ja, zelo so bile nesrečne. Zaradi tega, ker ko je Meta prišla od mlajših k starejšim deklicam, bi morale tiste, ki so bile biološko starejše, torej leto starejše, zmagovati, pa pač niso, ker jih je Meta premagala. Premagovala je tako mlajše kot starejše od sebe. Tako da, ja, izredno borbena je bila, vedno. Že pri čisto ta malih se nikoli ni dala, je zmeraj tekmovala. Do konca. Vedno.

Ta borbenost se vidi tudi na fotografijah, ta borbena drža.

Ja, vedno se je borila do zadnjega. Meta nikoli ni trenirala več od vrstnikov. Starši so namreč bili prepričani, da mora slediti programu alpske šole. S tem so ji zagotovili dovolj rezerve za kasnejša tekmovalna leta. In to se je še kako obrestovalo. Danes je 19-letnica zagotovo naš največji smučarski up in že lep čas velja za najobetavnejšo slovensko smučarko. Je pa imela v preteklosti tudi kar precej smole s poškodbami. Leta 2013 je utrpela odstopom hrustanca v sklepu gležnja (osteohondritis). To se ji je zgodilo za nameček prav v obdobju, ko smučar potrebuje največ urjenja.

Kaj se ji je pravzaprav sploh zgodilo?

Ko je bila prvo leto starejša deklica, po teh kategorijah, si je odkrhnila del hrustanca na gležnju med smučanjem. So rekli, da je to taka zelo nenavadna poškodba. Ampak se je zgodila. Nekaj časa smo ugotavljali, kaj sploh je, in ko smo končno ugotovili, da je ta poškodba odstop hrustanca v gležnju, smo začeli iskati nekoga, ki bi to zadevo operiral. Operirali so jo v Nemčiji. To je nogometna poškodba, čudno. Tako da eno leto in pol ni stala na smučkah.

Takrat so jo dejansko odpisali? Rekli so, da ne bo nikoli več smučala.

Ja, v Innsbrucku sva bili pri enem zdravniku, ki je že prej Urši operiral koleno in nama je rekel: "Glejte, vse bo v redu, ampak smučala pa ne bo več." Sva od Innsbrucka do doma obe jokali.

Družina je verjela vanjo, ker je ona verjela vase, da se bo vrnila na bele strmine. K sreči je sanacija poškodbe šla po načrtu in se je Meta vrnila še močnejša.

Lahko bi celo rekli, da se je njen preboj s to poškodbo, zaradi katere je izpustila kar dve tekmovalni sezoni, pravzaprav šele prav začel.  

Eno leto in pol ni stala na smučkah, takrat se je pokazala res njena borbenost, tista brezkompromisna borbenost. Da bo ona to pač prebrodila in bo iz tega prišla še močnejša in v resnici se je to tudi zgodilo. Nihče ni verjel, da bo lahko spet tako dobra in da bo tekmovala tudi v svetovnem rangu. Z vztrajnostjo in pomočjo trenerja Jureta Hafnerja, ki je sodeloval tudi s Tino Maze in Janico Kostelić, se je vrnila ter se prebila v sam svetovni pokal.

Meta ima Jureta Hafnerja, angela varuha, jaz pravim. On ji pomaga. Ona drugače vse dela skupaj s slovensko ekipo, s timom A. Punce se zelo, zelo dobro razumejo, so kar ekipa. Ampak zraven ima ona še Hefa (Jure Hafner, op. a.). On pa je potem res tisto, kar jaz rečem, da namesto mene po svetu hodi, pa namesto očeta. Je oče, mama in trener, vse skupaj.

Skupaj sta dosegla njene največje uspehe: bronasto medaljo v slalomu na mladinskih olimpijskih igrah leta 2016, tretje mesto v veleslalomu letošnjega svetovnega pokala v Lenzerheidu in navsezadnje, naziv svetovne mladinske prvakinje v slalomu in podprvakinje v alpski kombinaciji v švicarskem Davosu.

Za Meto je to ena najbolj napornih tekmovalnih sezon. Zakaj sta se s trenerjem sploh odločila, da gresta še na mladinsko svetovno prvenstvo v Švico?

Šla sta v Davos na mladinsko svetovno prvenstvo, ker sta vedela, da ima Meta velik hendikep letos v slalomu. Kar se tudi po številkah vidi. Ona ima številko 60 v  svetovnem pokalu in s to številko ne moreš ravno nekaj narediti. In tisti, ki kaj vedo o smučariji, vedo, da se na nekaj tekmah da popraviti pike, to je smučarski žargon, in ona jih je zdaj popravila in je napredovala za 15 mest, napredovala je na približno 45. mesto.

Žal je na svetovnem mladinskem prvenstvu v Davosu na veleslalomu, kjer je veljala za absolutno favoritko, grdo padla.

Tudi na račun tega je prvič čisto zares začutila pritisk velikih tekmovanj.

Začutila je ta pritisk. To, kako je pomembna tekma jo čaka, je začutila zadnji dan v Davosu, na kombinaciji. Je rekla, da jo je bilo kar malo strah iti na tekmo: "Prvič, da me je bilo malo strah iti na tekmo, ker če se slučajno kaj zgodi, potem ne bom mogla iti v Južno Korejo.

A ji je uspelo priti do njenih prvih olimpijskih iger. Zanjo pa bo navijala najbolj zvesta navijačica.