Predsednik modro molči

Slovenska nogometna reprezentanca očitno še dolgo ne bo videla evropskega, kaj šele svetovnega nogometnega prvenstva. Zlato obdobje pragmatičnega Srečka Katanca, ki se nikoli ni hotel vrniti na razmajano selektorsko klop, je praktično že pozabljeno, nedavno pa se je od reprezentance poslovil še edini slovenski nogometni kreativec Mile Ačimović.

Selektor Matjaž Kek sicer ne more biti največji in edini krivec, da je (bila) praktično vsaka slovenska kvalifikacijska tekma za uvrstitev na EP 2008 le žalostna potrditev agonije, iz katere se slovenski nacionalni nogometni projekt očitno še dolgo ne bo izkopal. Selektor Kek se neznosno „utaplja“ s silno omejeno igralsko zasedbo, ki jo je delno podedoval od svojega predhodnika Branka Oblaka, hkrati pa je v moštvo nekritično poklical tudi igralce, ki težko nastopajo že v slovenski nogometni ligi.

Predsednik Nogometne zveze Slovenije Rudi Zavrl, tudi nekdanji šef Geodetskega zavoda Slovenije, pa medtem modro molči. Prvi mož nacionalne zveze, ki bi moral biti vsaj formalno najbolj odgovoren za bolečo sivino slovenskega klubskega in reprezentančnega nogometa, se namreč kritično zaveda, da Slovenija preprosto ne zmore več. Še pred leti bi se ob tako poraznih predstavah, kot sta bili na primer zadnji proti Albaniji in Nizozemski, glasno vzdignila skorajda vsa nogometna in športna nacija, zdaj pa se ob tej slovenski nogometni apokalipsi ne vznemirja več prav nihče.

Predsednik NZS Zavrl tako niti v najhujših sanjah ne razmišlja o zamenjavi selektorja Keka ali strokovnega vodstva, kaj šele, da bi v bližnji prihodnosti upal na lepšo in bolj dostojno podobo slovenskega nogometa v mednarodni konkurenci. Slovenski reprezentančni in klubski nogomet nista več niti na kakšnem pomembnem razpotju, temveč preprosto tam, kamor sodita, na skrajnem obrobju bogate nogometne Evrope. In zato je zadnje leto ali dve slika slovenskega nogometa pravzaprav zelo realistična, kar je po svoje tudi razveseljivo. Predsednik Zavrl in selektor Kek tako niti slučajno ne sanjarita o kakšnih večjih projektih, lahko le nemo in nemočno zreta v grozečo nogometno prihodnost.

Po drugi strani pa so se kot športno in poslovno protislovje iz pepela dvignili izbrani slovenski bogataši in župani, ki bodo že kmalu na veliko prenavljali in gradili nogometne stadione. Ob tem pa ti poslovni velemojstri nikakor ne bi smeli pozabiti na državno reprezentanco in na slovenskega klubskega prvaka, ki komajda še vidita svoje obrise na tem za Slovenijo preveč zatemnjenem nogometnem horizontu.