V zadnjih tednih ste postali eden izmed medijsko najbolj obleganih športnikov. Se je z izvrstnimi dosežki, ki ste jih dosegli v letošnji sezoni spremenilo tudi vaše življenje?
Pravzaprav se zame ni veliko spremenilo. Res je, da sem z mojimi dosežki marsikoga presenetil, toda intervjuji in najrazličnejša vprašanja zame niso velika novost. Z mediji sem imel veliko opravka že v prejšnjih sezonah. Ponavadi takrat, ko sem se z visoko štartno številko prebil daleč naprej.
Omenjali ste preboje, ki so vam uspeli z visokimi štartnimi številkami. Kaj menite o poskusih, da bi odpravili to značilnost, ki predvsem na slalomih marsikoga potiska v podrejeni položaj. Tudi sami ste sodelovali na eksihibicijski tekmi, ki je potekala po formuli, ki jo je predlagal Tone Vogrinec?
Tista tekma je bila zanimiva na svoj način. Verjetno je potrebno iskati nove rešitve, ki bi pomagale smučanje približati gledalcem. Danes se slalomska tekma začne zjutraj, konča pa se popoldne. Takšen potek vsekakor ni najbolj prijazen do gledalcev. Res je tudi, da se je težko prebijati z visokimi številkami, toda to je naloga, ki jo mora premagati vsak tekmovalec. Meni naprimer se ne zdi pravšnji način tekmovanja, v katerem odloča dvoboj s posameznikom. Lahko se namreč zgodi, da te premaga nasprotnik, ki mu uspe odličen čas, sam pa izpadeš z drugim najboljšim časom dneva. Zdi se mi, da je za smučanje značilen boj vseh proti vsem. Ko si na štartu se moraš pomeriti ne le z enim, temveč z vsemi tekmovalci, ki so na štartu. To je značilnost, ki je sam ne bi spreminjal.
Izredno zanimiva se mi zdi vaša vsestranskost, saj smučanje nikakor ni edini šport, ki vam je pri srcu?
Res je, rad imam mnoge športe. Verjetno je to posledica mojega odraščanja. Moja družina ima namreč v lasti teniško akademijo. Pravzaprav gre za športni kompleks, v katerem so ob teniških tudi nogometno igrišče, plezalna stena, košarkarsko igrišče, skakalne ponjave ... Predvsem poleti so pri nas trenirali mnogi otroci. Sam sem se vedno udeleževal njihovih treningov. Vedno sem bil rad pri vsem zraven. Ker sem zelo tekmovalen, sem skušal biti v vsaki stvari, ki sem se jo lotil, najboljši. Zato sem med odraščanjem dodobra spoznal mnoge športe. Zelo rad imam tenis, v prostem času rad igram golf, košarko, nogomet ...
Kako pa je na koncu prevladalo smučanje?
Bilo je preprosto. V krajih, kjer sem odraščal ostali športi niso bili razviti. Ni bilo prave konkurence. Zato sem se odločil za smučanje. Toda prav lahko bi postal nogometaš, saj zelo rad igram nogomet. Toda v ZDA je z nogometom povezana še ena težava. Z ustanovitvijo MLS (profesionalne nogometne lige) smo dobili kvalitetno tekmovanje na članski ravni, žal pa ni prehodnih lig, ki bi nogometašu nudile nujno potrebno šolanje, razvoj, ki ga potrebuje vsak mladi športnik. Ta plat je v Evropi veliko bolj razvita. Sam sem se nekaj časa ogreval za nastope v nižjih avstrijskih ligah (Miller velik del leta preživi v Avstriji, kjer ima hišo (op.p.), toda, ko sem si pred dvema letoma poškodoval koleno, sem te načrte zaenkrat opustil.
Ob rezultatih, kakršne dosegate letos bodo ostali športi verjetno nekaj časa počakali. Vsaj do olimpijskih iger?
Seveda so tudi moj cilj olimpijske igre. V tem pogledu sem verjetno podoben ostalim ameriškim športnikom. Rad imam velika tekmovanja in olimpijske igre, ki bodo pri nas so nedvomno največja stvar, ki se ti lahko pripeti v karieri. Toda do takrat se lahko zgodi še marsikaj. Trenutno sem zabeležil nekaj dobrih rezultatov, toda sam vem, da mi manjka še veliko stvari. Vem, da moram v mojem smučanju izboljšati še veliko stvari. Pogosto smučam hitro, toda sam pri sebi vem, da bi lahko bil še hitrejši. Prav to je ena izmed stvari, ki mi zelo pomagajo pri mojem razvoju. V preteklosti so mi namreč številni trenerji govorili, da moram spremeniti način smučanja, saj sicer ne bom nikoli dosegel ničesar. Toda sam sem vedno vedel, da sem na pravi poti. Moral sem le še sestaviti mozaik. Ta pa nikakor še ni sestavljen do konca.
S svojimi dosežki v tehničnih disciplinah ste na nekaterih statistikah po dvajsetih letih zamenjali brata Mahre. Ali ste se pri svoji poti na vrh zgledovali po obeh vaših rojakih?
Ne, v bistvu nimam posameznih vzornikov. Vedno sem skušal posnemati le posamezne lastnosti določenih ljudi. Pri bratih Mahre mi je bila tako naprimer všeč njuna tekmovalnost, njuna izredna motivacija. Vedno sem občudoval tudi njuno obvladovanje smuči. Zanimiv se mi je zdel tudi Tomba. Občudoval sem njegov smisel za ljudi. Način, kako je znal navdušiti gledalce. Po drugi strani pa mi niso bile všeč nekatere druge poteze njegovega karakterja. Verjetno je name najbolj vplival Pete Sampras. Sampras je bil namreč vedno najboljši v najtežjih trenutkih. Po vrhu vsega pa je to svojo sposobnost ohranjal skozi dolga leta. Zdi se mi, da je tovrsten pristop še bolj pomemben v smučanju, kjer moraš vse kar si se naučil pokazati v nekaj minutah.
