Pred sezono si je le malo ljubiteljev nogometa mislilo, da bosta prav Porto in Monaco 26. maja stopila na zelenico supermodernega stadiona v Gelsenkirchnu. Moštvi sta skozi celotno tekmovanje nizali presenečenje za presenečenjem in odpravili tudi takšne velikane kot so Real Madrid, Manchester United in drugi. V zasluženem finalu je na eni strani Porto skušal ponoviti uspeh iz leta 1987, ko so edinkrat doslej uspeli zmagati "Champions league", medtem ko je bil Monaco v tem delu tekmovanja novinec. Izkušnje so očitno pretehtale, saj so pokal za zmagovalce dvignili prav Portugalci.
Tekmo so sicer odločneje začeli Monačani, ki so si že v tretji minuti priigrali prvo nevarnejšo priložnost. Ludovic Giuly je namreč stekel za žogo v prazen prostor, a je iz vrat pravočasno startal Portov vratar Vitor Baia in žogo poslal stran od svojega gola. Giuly je že pred tem pokazal, da zna biti še kako neugoden za Portovo obrambo, saj je že malce prej našel luknjo v zadnji liniji varovancev Joseja Mourinha. Žogo so sicer imeli več v svojih nogah nogometaši v modro-belih dresih, ki pa resnejše akcije niso uspeli sestaviti. Na drugi strani so igralci pod vodstvom Didierja Deschampsa znali iz protinapadov in po podajah Giulyja in Jeroma Rothena še kako zapretiti, a so manjkali učinkoviti zaključki. V 23. minuti pa je "debitant" v finalu lige prvakov Monaco ostal brez izjemno pomembnega člena, saj se je poškodoval prav kapetan Giuly. V igro je Deschamps poslal Hrvata Dada Prša, ki si ga je nogometna javnost zapomnila predvsem po štirih zadetkih na tekmi proti Deportivu iz La Corune. Kljub temu pa so nogometaši iz kneževine na Azurni obali nadaljevali z boljšo igro in sčasoma tudi prevladovali v posesti žoge. Nič pa se ni spremenilo pri zaključevanju akcij, saj sta obrambni vrsti skrbno pazili na najnevarnejše strelce. V 39. minuti pa šok za vse privržence Monaca. Paulo Ferreira je poslal uporabno žogo v kazenski prostor, Carlos Alberto pa je s svojim prvencem v tem tekmovanju dosegel vodilni gol za nekdanjo ekipo Zlatka Zahoviča in Mirana Pavlina. Brazilec je z 19 leti postal tudi tretji najmlajši nogometaš v zgodovini, ki je zadel v finalu najprestižnejšega nogometnega klubskega tekmovanja.
Drugi polčas se je začel v slogu iz prvega dela, saj so oboji igrali predvsem med obema kazenskima prostoroma, nevarnosti za oba vratarja pa ni bilo. V 56. minuti je za malce razburjenja na tribunah poskrbel Pršo, ki se je dokopal do žoge v Portovem kazenskem prostoru, a je bil v pretežkem položaju za učinkovit strel. Prav Pršo je bil tisti, ki je v teh minutah povzročal največ težav vse manj zanesljivi obrambi Portugalcev, a Monacovega gola ni bilo. Deschamps je zato poskusil tudi z Shabanijem Nondo, tako da je Monaco igral kar s tremi napadalci. Kakšne velike spremembe ta poteza ni naredila, saj so Portovi branilci kar uspešno Monacove napadalce lovili v prepovedan položaj. Ob najhujšem pritisku monaške ekipe pa je Porto še drugič zadel. V protinapadu je namreč motor portugalskega moštva Deco izkoristil podajo Dimitrija Aleničeva in še drugič premagal vratarja Monaca. Rus v portugalski ekipi pa je v 75. minuti dokončno odločil tekmo, ko je še tretjič žogo potisnil za hrbet Rome. Do konca tekme se ni zgodilo nič več drastičnega, tako da je Porto postal prvi klub v zgodovini, ki je zaporedoma osvojil pokal UEFA in ligo prvakov.
* AufSchalke Arena, gledalcev 53.040, sodniki: Nielsen, Larsen in Jepsen (vsi Danska).
* Strelci: 1:0 Alberto (39.), 2:0 Deco (71), 3:0 Aleničev (75.).
* Porto: Baia, Costa, Carvalho, Costinha, Nuno Valente, Deco (od 85. Emanuel), Derlei (od 78. McCarthy), Maniche, Alberto (od 60. Aleničev), Ferreira, Mendes.
* Monaco: Roma, Evra, Ibarra, Bernardi, Giuly (od 23. Pršo), Morientes, Cisse (od 64. Nonda), Zikos, Rothen, Rodriguez, Givet (od 73. Squillaci) .
* Rumeni kartoni: Nuno Valente, Alberto, Costa.
* Rdeči karton:/.
