Fabjan: Lucija Polavder je vse dosegla s trdim delom

"Z delom in voljo je dosegla, kar ni pred njo uspelo še nikomur," o svoji varovanki pravi Marjan Fabjan.

Fabjan poudarja, da Lucija Polavder v primerjavi z višjimi, močnejšimi in težjimi nasprotnicami v osnovi nima prav nobene prednosti. "Jasno ji je, da mora delati še enkrat več od tekmic, če želi uspeh. In Lucija je to res delala," pravi Fabjan in poudarja, da je v njegovem klubu trenirala z več skupinami tekmovalcev in tekmovalk: "Rekel sem ji, če bodo imele one en trening, moraš imeti ti dva. Veliko zaslug pa ima tudi Urška (Žolnir op. p.), saj sta si ves čas stali ob strani, v najtežjih trenutkih sta se znali tudi potolažiti."

Trener Fabjan ne pozna slabe lastnosti svoje tekmovalke, morda je po njegovem mnenju le nekoliko preveč čustvena. "Lahko jo spravim jok v treh minutah, po drugi strani pa je zelo neprijetna, če se ji kdo zameri." Na samem borišču na tekmah se to ne pozna. "Lucija nima prav nobenega strahu. Ima veliko srce in v moški konkurenci ne poznam tako neustrašnega tekmovalca."

Pogum Polavderjeva tudi potrebuje, saj se v kategoriji nad 78 kilogramov spopade tudi s 50 kilogramov težjimi nasprotnicami. "Te tekmovalke vsi podcenjujejo, a neupravičeno. Imajo moč, imajo kondicijo in je treba za uspeh proti njim garati. Pomembna je tudi taktika in Lucija mora tukaj uporabiti večjo hitrost, spretnost in napadalnost. Tukaj gre za vrsto nakazanih akcij in odločnost v pravem trenutku. Velika nevarnost, pred katero jo vedno svarim, pa je, da se tem tekmovalkam ne pusti zgrabit okrog vratu. Takrat je borba zgubljena." Sicer pa ima po Fabijanovem mnenju Polavderjeva še velike rezerve v tehnikah in pridobiti mora na moči: "Na teži nikakor ne, saj ne morem iz nje delati velikana. Boljše bo, če se bolj posvetiva tudi taktiki."

Glavni razlog za uspehe celjskega Sankakuja je trdo delo v klubu. "Pri nas vsi vidijo, da je sistem drugačen. Vlada trda disciplina. Pridite v telovadnico in videli boste, da so naši natikači zloženi na milimeter natančno. Ali pa si oglejte trening. Pred treningom gredo vsi na kolena in očistijo telovadnico." Prav z redom in disciplino je Polavderjeva prišla do vseh svojih medalj. "Ko je prišla v klub, je bila majhna in okrogla punčka. Tudi sam nisem natančno vedel, kaj naj počnem z njo. S trdim delom in voljo pa je dosegla, kar ni uspelo še nikomur. Ni je tekmovalke, ki bi z njeno težo v tej kategoriji osvajala medalje."

Seveda je potrebna tudi podpora doma. "To Lucija ima in prepričan sem, da so bili pri njenih najbližjih med borbo prižgani televizorji in računalniki. Tam vsi živijo za njen judo. Po drugi strani pa sem vesel, da se nikoli niso vmešavali v moje delo. Še pred leti, ko je že želela pustiti šport in sva imela dolge in naporne pogovore, so menili, naj to rešiva med sabo. Mesec kasneje je bila mladinska evropska prvakinja."

Trdno voljo pa je štajerska tekmovalka morda najbolj dokazala pred štirimi leti v Atenah, ko je preživljala morda najtežje trenutke v karieri. "Tam sva oba vedela, da ne more ničesar pričakovati. Imela je normo, a ji je 14 dni pred nastopi v dvorani nekdo padel na koleno in imela je natrgane vezi. Sama si je nastop tako želela, da bi nastopila tudi brez tiste noge, želela si je borb, a s tako poškodbo ni imela možnosti, da bi lahko napredovala."

Sicer pa Fabjana ne skrbi za mlade talente v slovenskem judu, saj ima v klubu že novo mladinsko generacijo, ki na evropskih pokalih osvaja medalje. Bolj ga skrbi, če bo z njimi sploh še delal. "Potrebujem skupino ljudi, ki bodo z mano delali in dihali. Tukaj pri meni je na voljo cel center za vadbo, a imam toliko drugih težav, ki mi jemljejo čas in koncentracijo, da z glavo včasih nisem več na treningih in to ni v redu. Ob vseh težavah urejam klub, delam na zvezi, popoldan imam treninge in časovno v teh razmerah ne gre več. Morda bo potrebna kakšna zamenjava."