Kolesar Žiga Jerman o vračanju iz Francije: Zanimalo me je le, kako bom prišel domov

Najboljši kolesarji na zemeljski obli so odštevali dneve do naslednjih dirk. Se vsak po svojih najboljših močeh pripravljali na naslednje dirke, a s širjenjem koronavirusa je bilo iz dneva v dan bolj jasno, da bo treba na priložnost za dokazovanje počakati. Kontinentalna ekipa Groupama FDJ, član katere je tudi Žiga Jerman, se je mudila na pripravah na Hrvaškem. V Istri so odpeljali enodnevno preizkušnjo, načrtovane etapne dirke pač ne. Stvari so se iz ure v uro spreminjale. Dirka bo, dirke ne bo, dirka bo ... Za nameček so vsi v ekipi spremljali, kako kot po tekočem traku odpovedujejo dirke širom Evrope. 21-letni kolesar iz Šujice bi moral denimo nastopiti na preizkušnji svetovne serije v Belgiji, kamor bi se z letalom odpravil iz Benetk. Takoj je postalo jasno, da ga tam ne bo.

“Glede na to, da ni bilo jasno, kaj in kako, da so se stvari ekspresno spreminjale, je vodstvo ekipe odločilo, da se s Hrvaške vrnemo v Francijo, kjer bomo nadaljevali s treningi. V Besanconu smo imeli dobre pogoje, še naprej pa smo pozorno spremljali, kaj se dogaja. Vse bolj je postalo jasno, da bodo počasi začeli zapirati meje, začela je vladati panika, sam sem začel iskati pot, po kateri bo še možno domov,” je za 24ur.com uvodoma povedal vselej pozitivni kolesar, ki je na dirki po Poreču osvojil 8. mesto. A bolj kot na vrtenje pedal je postajal pozoren na vse, kar se dogaja v domovini, kdo še sploh lahko pride v Slovenijo, komu je vstop prepovedan, kako je s karanteno v primeru vrnitve. “Ko je francoski predsednik Emmanuel Macron v televizijskem nastopu nagovoril Francoze, se je začela panika. Ekipa se je dobro organizirala, vodstvo nam je maksimalno priskočilo na pomoč, začeli smo iskati načine, kako domov. Vedel sem, da je letališče Jožeta Pučnika zaprto, da bo treba poiskati drugo pot. Razmišljal sem, da bi šel na pot z avtom, a vmes je postalo jasno, da so meje zapirali tudi v Švici, Nemčiji in Avstriji,” nadaljuje mladenič, ki je na koncu tvegal, sprejel odločitev, da bo poskusil leteti z osrednjega pariškega letališča Charles de Gaule v Zagreb, od tam pa, če ne bodo vladale posebne razmere, najprej preko meje in nato v domači kraj. Odločil se je pravilno. Sinoči je varno prestopil domači prag.

Verjel, da bo prišel na cilj 'najtežje dirke' doslej

16. marec
10.00 – Jerman je skupaj s kolegi iz ekipe opravil kakovosten trening v Besanconu, po štirih urah vrtenja pedal se je vrnil v apartma. Potem je postalo jasno, da bo lahko z novo odredbo treniralo le še 5 fantov v skupini in ne več deset. Hitro je postalo jasno, da so treningi ekipe začasno zaustavljeni.

15.00 – klic menedžerja, ki je začel urejati vse potrebno za vrnitev slovenskega kolesarja v domovino.

16.30 – je imel pri sebi letalsko karto Pariz – Zagreb, in sicer za 17. marec ob 12.20. Čeprav je sprva kazalo, da bi se lahko do Pariza odpravil z vlakom, je hitro postalo jasno, da je edina možnost odhod proti francoski prestolnici z najetim avtomobilom.

17.00 - na voljo je imel 10 minut časa, da napolni kovčke, pospravi kolo v kovček, se odpravi iz Besancona. Najel je avtomobil in se podal na štiri ure dolgo pot proti Parizu, kjer se je dobil s posamezniki iz ekipe. “Bili smo dogovorjeni v enem od tamkajšnjih hotelov, a so ga vmes zaprli. Potem smo se odpravili v drugega. Po poti sem stal na enem od počivališč, v upanju, da bom lahko našel nekaj za pod zob, ampak niso imeli ničesar,” opisuje pot v francosko prestolnico Jerman, ki se je nato sestal z ekipo. Prenočil in upal, da bo naslednji dan vse potekalo nemoteno. “Nisem dobro spal. Razmišljal sem le o tem, če bom lahko prišel domov.”

17. marec
9.00 – naročen taksi ga je čakal pred hotelom Oceania, sledila je pot do terminala na osrednjem pariškem letališču.

10.00 – “Ob prijavi za let me je oblilo, saj sem videl obupane ljudi, med njimi tudi slovenske potnike, ki so jim nekaj trenutkov pred tem odpovedali let proti Beogradu. Upal sem le, da me ne bo doletela podobna usoda. Na veliko srečo je bilo vse v najlepšem redu, moj let za 12.20 potrjen. Že pred tem me je čakalo krajše zaslišanje tamkajšnjih carinikov.”

14.00 – letalo Croatian Airlinesa je pristalo na letališču Franjo Tuđman, potem so sledila dodatna zaslišanja letaliških delavcev. “Dejal bi, da je vse skupaj trajalo približno 2 uri. Preverjali so osebne podatke, od kod si prišel, kam in s kakšnim prevozom odhajaš,” pove Jerman, ki je pograbil prvi taksi, ki je bil na voljo in se odpeljal proti mejnemu prehodu Mala Bregana, saj je bila na glavnem prehodu 6 kilometrov dolga kolona.

19.00 – srečno se je vrnil domov.

Dan po vrnitvi domov
Zanj je začela teči 14-dnevna karantena. Ko se ozira nazaj, kaj vse se je dogajalo zadnjih 14 dni, ne more verjeti, da se bodo stvari tako zelo zaostrile, da bosta Evropa in svet postala ujetnika koronavirusa. “Iskreno, nisem si mislil, da bo tako hudo. Rekel bi, da sem, kot verjetno še kdo, podcenjeval virus. Ko so se začeli ukrepi stopnjevati, sem hitro prepoznal resnost okoliščin, začel sem razmišljati le še, kako bom prišel nazaj domov. Ko je Macron v govoru povedal, da se vse zapira, je zavladala panika. Prizori niso bili prijetni, preplah velik. Ampak zdaj sem srečen doma, obkrožen z najbližjimi,” je zaključil Jerman, ki je s kolesarskimi prijatelji povsem nestresno začel prvi dan po vrnitvi v domovino. Sprošča se z igranjem video iger na daljavo. Tudi s Tadejem Pogačarjem, članom ekipe UAE, ki je, potem ko je bil lep čas zaprt v hotelski sobi, 14. marca vendarle zapustil Združene Arabske Emirate.