Zadnji vlak še ni odpeljal

Slovensko rokometno državno prvenstvo se je začelo. Brez pravega pompa. Še za največ le tega sta poskrbeli hrvaški sodnici (Helena Crnojević in Emina Kostecki-Radić), ki sta na Kodeljevem pokazali smernice nekaterim slovenskim sodniškim parom. Sodniki (ne vsi) so bili v preteklosti antireklama za enega najbolj popularnih ekipnih športov v deželi na sončni strani Alp. Če kdo za presežek šteje tekmo slovenskega superpokala pod milim nebom, na morda najbolj neustrezni podlagi, ki jo je moč najti v Sloveniji, ob povprečni organizaciji in slabih sodnikih, pa prosim, da si to izbije iz glave.

To res ni promocija. Verjamem, da bi bilo bolj zdravo razmisliti o organizaciji dogodka v katerem izmed krajev, ki imajo znova prvoligaša. Dvorana v Dobovi bi bila zanesljivo polna, televizijski prenos je moč zagotoviti, kraj bi živel za dogodek, pred dvorano bi se skoraj zagotovo trlo rokometnih navdušencev, jedlo in pilo bi se, predvsem pa veselilo. In za točilnim pultom so se v preteklosti stkala prijateljstva (našli vlagatelji), ki jih slovenski rokomet zelo potrebuje. Tekma mora postati dogodek. Sploh, če je želja vseh pri Rokometni zvezi Slovenije, da liga napreduje. Potrebni so pokrovitelji, manjši in veliki, da bi imeli klubi zagotovljene proračune na začetku sezone, ali pa vsaj do novega leta. Da bi bilo klubskim delavcem lažje zagotoviti priboljšek igralcem – izdatnih honorarjev v slovenskem rokometu, z redkimi izjemami (Celje, Velenje, Maribor) ni - , da bi moštva imela 2 kompleta prepoznavnih dresov, torbe in trenerke v klubskih barvah. Tudi zadostno število žog za izvedbo treninga in primeren termin v telovadnici.

Težav je veliko, zdi se, da jih je deloma moč zajeziti, da je z veliko dobre volje moč narediti korak k prepoznavnosti tekmovanja. Slovenska liga si zasluži, da bi bila v prihodnje močnejša, atraktivnejša, boljša, bolj prepoznavna. Tudi v rokometni Evropi, ki Sloveniji beži. Zahvaljujoč Celju Pivovarni Laško imajo slovenski igralci (še vedno) ’pravo’ ceno v evropskem prostoru, tako, kot so jo denimo prvoligaški nogometaši imeli zahvaljujoč Mariboru, ker je ta nastopal v Ligi Evropa, lani Ligi prvakov. Z delom je bilo potrebno začeti včeraj, klubi potrebujejo ažurne spletne strani, vodilni predstavniki se morajo zavedati, da instant projekti ne preživijo, sploh v teh časih, kar pomeni, da je nuja delo s podmladkom. Za igrice v zakulisju ni prostora, le pihanje v isti rog pomeni več, bolje, lepše. Na vseh ravneh. Tudi v ženskem rokometu … Le tako je konec koncev moč najboljše igralce zadržati v slovenski ligi, s čimer bo tekmovanje pridobilo na vrednosti in kakovosti. Tudi v Evropi, s katero se tako radi primerjamo.