Začel je s trdim delom in znojem, dolgo vladal in končal s solzami v očeh

Španski mladenič je na ta dan slavil svoj 19. rojstni dan, slavil pa je tudi kasneje v večeru, saj je velikega nasprotnika premagal po štirih nizih in osvojil prvega od rekordnih 14 naslovov na Rolandu Garrosu. Roger Federer je na drugi strani prvič začutil občutek, ki mu je kmalu postal še preveč znan. Švicar je na prvi naslov v Parizu moral čakati še štiri leta, v letih 2006, 2007 in 2008 pa je vsakič znova klonil šele v finalu. Vedno je bil od njega boljši bik z Majorke, demoraliziran Federer pa je v treh finalih proti Špancu uspel slaviti le v enem nizu.

A Švicar je v tem času lahko vsaj mirno spal na preostalih grand slam turnirjih in leta 2008 je na svojem računu imel že 12 velikih naslovov. Nadal do Wimbledona tega leta ni uspel zmagati na OP Avstralije, OP ZDA in v slovitem All England klubu. V letih 2006 in 2007 se je Nadal prebil vse do finala Wimbledona, a tam ga je Federer obakrat premagal v epskih obračunih, ki sta se končala po štirih in petih nizih. Federerjevi navijači so upali, da bodo boleči porazi ubili Špančevo upanje, a danes vsi vemo, da Španec nikoli ne popušča. Ko stopi na teniško igrišče, se nikoli ne premaga sam, ampak od svojih nasprotnikov vedno znova zahteva le najboljše.

Finale, ki ga nikoli ne bomo pozabili

Finale Wimbledona leta 2008 bo ravno zato v zgodovino tenisa za vedno vpisano z zlatimi črkami. Federer se je leta in leta na vse pretege trudil zadržati pobesnelega bika, a Nadala tokrat ni uspel ustaviti. Španec je povedel z 2:0 v nizih, a švicarski šampion ni obupal in je po dveh podaljšanih igrah uspel izsiliti odločilni peti niz. Tudi tam velika rivala nista popuščala in po 12 igrah še vedno nismo imeli zmagovalca. Na koncu je Španec po štirih urah in 48 minutah slavil z 9:7 v zadnjem nizu in osvojil svoj prvi turnir za grand slam izven Pariza. Federerju je tudi prizadejal prvi poraz v finalih turnirjev za grand slam izven francoske prestolnice.

Veliko rivalstvo je nov vrhunec doseglo v Avstraliji leta 2009, ko sta se znova srečala v finalu in znova smo zmagovalca dobili šele po petih nizih. Nadal je v polfinalu svojega rojaka Fernanda Verdasca premagal šele po dolgih in napornih petih urah in 14 minutah, zato je Federer v odločilnem nizu finala zagotovo bil favorit, a kot vedno se Nadal ni oziral na pričakovanja drugih. V odločilnem nizu je slavil z izidom 6:2 in se veselil svojega prvega grand slam naslova na trdih podlagah, velikega tekmeca pa spravil v jok. Čeprav je njuno rivalstvo takrat obetalo veliko, sta se do konca njunih velikih karier v finalih turnirjev za grand slam soočila le še dvakrat. Leta 2011 je na Rolandu Garrosu pričakovano slavil Nadal, dolgih šest let pozneje pa sta se soočila v njunem zadnjem obračunu v velikih finalih. Federer je v Avstraliji slavil po petih nizih.

Za dolgo pavzo med finali in veliko manj medsebojnih obračunov med velikima tekmecema obstaja veliko razlogov. Nadalov nepopustljiv odnos mu je prišel zelo prav na igrišču, izven njega pa mu je velikokrat tudi škodil. Prepogosto je igral kljub težavam s poškodbami, na koncu pa je šel čez meje svojega telesa in brez njegovih številnih poškodb bi verjetno videli veliko več obračunov s Federerjem. Glavni razlog za konec njune dominance pa se je rodil leta 1987 v Beogradu. Čeprav bi Federer in Nadal njune obračune najbrž opisala kot največje rivalstvo v njunih karierah, pa je Novak Đoković skupna točka njunih številnih najtežjih in najlepših trenutkov. 

Na Rolandu Garrosu, na katerem je Nadal osvojil svoj prvi grand slam naslov, je svojo profesionalno kariero na največjih turnirjih začel prav Đoković. Med leti 2006 in 2010 sta v ospredju bila Nadal in Federer, Nadal pa je v tem času na obračunih s Srbom slavil šestnajstkrat v primerjavi s Srbovimi sedmimi zmagami. To se je od leta 2016 naprej spremenilo in Srb je slavil devetnajstkrat na naslednjih 26 obračunih. Sta edina teniška igralca v zgodovini, ki sta se soočila v štirih zaporednih finalih na turnirjih za grand slam. Na prvih treh v Wimbledonu, na OP ZDA in OP Avstralije je slavil Srb, Nadal pa je na Rolandu Garrosu nadaljeval svojo neverjetno serijo zmag. Tudi Đoković je tako kot Federer moral dolgo čakati na svojo priložnost na igriščih v Parizu. Srb je dvakrat (2012, 2014) klonil v finalu proti Špancu, leta 2015 ga je končno premagal že v četrtfinalu, a v finalu ga je nato premagal Stanislas Wawrinka. Leta 2016 je Đoković končno osvojil svoj prvi naslov v Parizu, a Nadal takrat ni bil konkurenčen zaradi poškodbe. 

Nadal in Federer verjetno Đokovića ne sprejmeta kot svojega največjega tekmeca deloma tudi zato, ker jima je prizadejal veliko bolečih porazov. Srb je edini igralec, ki je Nadala premagal v štirih finalih na peščeni podlagi, in edini še aktivni igralec, ki ga je premagal na Rolandu Garrosu. To mu je uspelo leta 2015, v slovitem polfinalu leta 2021 in na letošnjih olimpijskih igrah, ko je bilo jasno, da Nadalovo telo ne more več zdržati pritiskov vrhunskega tenisa.

Đoković je edini igralec, ki je z Nadalom odigral vsaj 10 obračunov in zmagal večkrat od Španca (31:29), a Nadal se lahko pohvali z boljšim izkupičkom v finalih turnirjev za grand slam. Španec je na devetih obračunih slavil petkrat, Srba je premagal v vseh treh finalnih obračunih v Parizu, eno zmago več pa ima tudi na OP ZDA. Enkrat sta se srečala v finalu Wimbledona, na OP Avstralije pa dvakrat, obakrat je slavil Đoković. Prav v Melbournu pa sta odigrala največji medsebojni obračun. V finalu leta 2012 sta se borila in znojila neverjetnih pet ur in 58 minut, na koncu pa je Srb slavil s 7:5 v zadnjem nizu.

Prav dejstvo, da sta njegova največja obračuna z največjima tekmecema trajala dobrih in slabih pet ur, pove vse o Nadalu. Ne glede na poškodbe, izzive, dnevno formo nasprotnikov in igralne pogoje, odnos in želje Rafaela Nadala nikoli niso bili pod vprašajem na vseh 1307 obračunih v njegovi karieri. Zato je pravilno, da se je vse skupaj končalo tam, kjer se je tudi začelo. Leta 2004 je 18-letni Rafael Nadal v finalu Davisovega pokala premagal drugega igralca sveta Andyja Roddicka in postal najmlajši igralec v zgodovini z zmago v finalu Davisovega pokala, svoji ljubi Španiji pa je zagotovil naslov. Štiri leta pozneje je na olimpijskih igrah v Pekingu za svojo domovino osvojil tudi zlato olimpijsko medaljo, v torek pa je s solzami v očeh pred zadnjo tekmo v svoji karieri poslušal domačo himno in se poslovil v svojem stilu. "Nisem se naveličal tenisa, ampak moje telo ne želi več igrati in to moram sprejeti," je na poslovilni novinarski konferenci dejal zmagovalec 22 grand slam turnirjev.