"V domači dolini ponavadi letimo visoko nad gorami, od nekdaj pa je bila v meni želja, da bi Sočo, ki sem jo vedno opazoval od daleč, doživel veliko pobližje," je razkril Matjaž Klemenčič.
To mu je omogočil reaktivni motor, saj je jadralni zmaj tako pridobil 400 newtonov dodatnega potiska. Klemenčič je zato letel tam, kjer razen ptic ni še nihče. Seveda pa so bile te sanje nad strugo Soče med Kobaridom in Tolminom resen zalogaj. Smaragdna lepotica namreč teče po vse prej kot lahkem terenu – globoki tolmuni, visoki balvani, z drevesi posejana bregova in občasna električna napeljava, ki prečka reko, so bili zgolj nekateri izmed izzivov, ki jih je moral Matjaž uspešno preleteti pri hitrostih od 50 do 80 kilometrov na uro.
Če se kaj pokvari, štejejo tisočinke
"Največja nevarnost pri takšnem letenju je mehanična napaka oziroma odpoved motorja. Goriva sem imel za največ 8 minut, zato sem moral v zraku nekajkrat pogledati na uro in preveriti koliko časa je še ostalo." Če se kaj pokvari, štejejo tisočinke. Pomembno je, da znaš hitro ukrepati in sprejeti odločitev, kje pristati. Klemenčič je pojasnil, da sta bili pri tako nizkem letenju v omejenem prostoru na voljo dve možnosti: voda ali skalnat prod ob vodi: "Glava je tista, ki mora vse skupaj pravilno doumeti in izpeljati. Čeprav smo to počeli prvič, se je glava po tolikih letih na takšne situacije že privadila in moram reči, da sem ob vseh nevarnostih, na katere se moral paziti, med letenjem tudi izjemno užival." Med šviganjem vzdolž doline je letalec v po vodni gladini z nogo zarisal nekaj linij, polet pa zaključi z običajnim pristankom v Tolminu.
KOMENTARJI (6)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.