Kdo je tu zdaj najboljši? Če je Novak Đoković na Roland Garrosu s 23. velikim naslovom končno pobegnil Rafaelu Nadalu, to pomeni, da je najboljši vseh časov, kajne? Ampak Đokovića je v finalu njegovega najljubšega turnirja, ko je Srb igral odlično, premagal 20-letni Carlos Alcaraz. Po dvoboju je Đoković brez zadržkov dejal, da je Španec trenutno najboljši teniški igralec na svetu. Je torej človek, ki je boljši od najboljšega vseh časov, ko je ta v najboljši formi, posledično najboljši?
Vem, da mnogi, ki te besede berete, pod njim že pišete komentar v duhu: "Pa saj Đoković ni najboljši vseh časov. Roger Federer/Rafael Nadal je!" V resnici je ta debata nepomembna in na vprašanje, kdo je najboljši vseh časov, nikoli ne bomo dobili popolnoma objektivnega odgovora, s katerim bi se strinjali vsi ljubitelji tenisa. Tudi ko bo umetna inteligenca premlela vse številke, pregledala vse posnetke in končno "pljunila" rezultat, se bosta Stane in Primož iz Miklavža na Dravskem polju zgražala nad izbrancem.
Omeniti 20-letnega teniškega igralca z dvema grand slam lovorikama v isti sapi kot tri največja imena v zgodovini tega športa, bi še pred enim letom veljalo za bogokletje. A Carlos Alcaraz ni navaden teniški igralec. Po nedeljskem finalu lahko malo podvomimo tudi v to, da je navaden človek. Ponujam nekaj podatkov za kontekst. Novak Đoković je pred nedeljskim obračunom na 104 zaporednih tekmah, na katerih je osvojil prvi niz, na koncu tudi zmagal. Alcaraz je v nedeljo prvi niz izgubil z izidom 6:1. Đoković je pred obračunom tudi zmagal v 15 zaporednih tie breakih. Proti Špancu ga je v ključnem drugem nizu izgubil. Skratka, to, kar je Alcarazu uspelo, se preprosto ne bi smelo zgoditi, a vendar se je.
Kako smo prišli do tu?
Verjemite, da je Đoković na tem turnirju svoj najboljši tenis prihranil za mladeniča. Resnici na ljubo se Srb od lanske poškodbe Rafaela Nadala ne srečuje več z nasprotniki, ki bi ga potisnili do skrajnih mej njegovih zmožnosti, kot sta to nekoč redno počela Nadal in Federer. Ob tej priložnosti se je smotrno spomniti finala v Wimbledonu leta 2019. Fedex je takrat proti Đokoviću izgubil finalni obračun, ki se je končal šele v 25. igri zadnjega niza. Pred njim je Švicar enega od treningov opravil s takrat komaj 16-letnim golobradim mladeničem, ki sliši na ime Carlos Alacaraz. Zgolj štiri leta pozneje je Alcarazu v prvem poskusu uspelo to, kar enemu od njegovih idolov ni uspelo v treh poskusih, premagati Novaka Đokovića v finalu Wimbledona. Razlog za to ne more biti zgolj sreča in uspehi Alcaraza v minulih dveh letih niso naključje. Mladenič je preprosto rojen in vzgojen za to, kar trenutno počne. V ključnih trenutkih ne bo zapravljal priložnosti za zmago, ampak bo izkoristil že prvo, kot je to storil v nedeljo proti Đokoviću. V tie breakih proti Srbu se ne bo predal vnaprej, ampak bo zanje prihranil svojo najboljšo igro.
Poraz v polfinalu Roland Garrosa, ko ga je misel na bitko z enim najboljših časov skoraj dobesedno ohromila in povzročila krče po celotnem telesu, ga ni zlomil, ampak ojačal. Ko zdaj začuti tresočo roko, jo umiri z udarci, ki so močnejši kot prej. Igra še bolj agresivno in pogumno. Preprosto se Đokovića ne boji kot večina pripadnikov t. i. naslednje generacije, ki že leta sanjajo o upokojitvi beograjskega serijskega ubijalca sanj. Na njihovo žalost in veselje ljubiteljev tenisa po celotnem svetu jih po Đokoviću čaka rabelj iz El Palmara. Kako je Alcaraz pri tako mladih letih združil neverjetno samozavest s sposobnostjo, ki to samozavest vedno znova opravičuje, je popolna uganka. Za njegov uspeh ne obstaja recept. Čeprav se na trenutke zdi, da je njegov trener in nekdanja številka ena svetovnega tenisa Juan Carlos Ferrero mladeniča sestavil v laboratoriju, tako da je kloniral najboljše dele Đokovića, Nadala in Federerja, je to, kar ima v sebi Carlos, nekaj edinstvenega.
Rešitelj
Resnici na ljubo je tenis pred Carlosom in po odhodu Federerja ter napovedani upokojitvi Nadala čakalo obdobje monotone prevlade Đokovića, po njegovem odhodu pa pijan barski pretep njegovih naslednikov za največje pokale, ki bi lastnike menjali po naključnem vzoru. A padec v globoko, depresivno brezno, je v ključnem trenutku preprečil španski superjunak. Zdaj bo znova vsak turnir velike četverice v svojem vrhuncu ponujal tenis najvišje ravni. Za to je kriv Alcaraz, a naj vas Đokovićev poraz ne popelje na kriva pota. Griva srbskega leva je dolga in bogata, a vendar skriva praske in brazgotine, ki pripovedujejo zgodbe minulih epskih bitk. Pri 36 letih je videl že vse. Sovražili so ga, zavidali so mu, občudovali so ga. Postal je mož, oče, poraženec in prvak. Nič mu ni bilo dano, vse je vzel na silo in ni še pripravljen na svoj konec. Carlos trenutno čuti naklonjenost in občudovanje, vse ostalo ga še čaka. Na igrišču bo vedno znova popolnoma sam, na drugi strani pa ga bo vedno znova čakal nasprotnik, ki bo komaj čakal na priložnost, da ga neusmiljeno premaga. Prvi v vrsti je ranjen Srb z jasno misijo in novo tarčo. Vidimo se na OP ZDA, jaz že komaj čakam.
KOMENTARJI (19)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.