Urška Žolnir: Če nimaš pravih trenerjev, hitro zaideš!

Približno dve leti je v vas zorela odločitev o tem, da obesite kimono na klin. Kaj vse se je dogajalo v tem obdobju, saj se zdi, da vas je še 'držalo', da bi kot tekmovalka vztrajali?
"Po olimpijadi sem si sicer takoj rekla dost bo, tri mesece sem premišljevala, v teh treh mesecih sem si govorila, da ne bom več, a po počitku je bilo drugače. Razmišljala sem o kategoriji do 70 kilogramov, saj sem vseskozi trenirala. Rekla sem si, da bi se borila le, če bom maksimalna, saj si ne morem dovoliti, da bi kdo pometal z mano. Ali top ali nič! Odločitev sem preložila, tudi v zadnjem času veliko razmišljala, pri tem pa samo piljenje forme zapostavljala, več časa sem posvečala delu v klubu. Zdaj je odločitev v meni dozorela, odločila sem se, da tega ne držim več v sebi."

Kako gledate na začetke in tisto, kar se je dogajalo v najboljših sezonah? Tekmovalci so redno zaključevali športne poti, vi pa ste vztrajali.
"V moji podzavesti je bilo vseskozi – pojdi do konca, obrestovalo se bo. To sem imela v sebi in ni šlo iz mene dokler nisem zmagala v Londonu. Želela sem si velikega rezultata in na koncu je prišel. Bilo je hudo, za vsak velik rezultat je bilo potrebno garati, vrhunske dosežke pa je spremljalo veliko slabega. Tu mislim na pot do dosežka. Na treningih praviloma ni bilo nič tako, kot bi moralo biti, potem so bile tu še poškodbe, umirala sem na treningih, a vseskozi sem si govorila, da je to enostavno potrebo dati skozi, da bo na tekmah lažje."

Kako težko pa je bilo trenirati v brutalno zgodnjih urah – mislim, da ste začenjali med 4.00 in 5.00 - , se vračati po poškodbi?
"Najtežje so poškodbe. Takrat potrebuješ ob sebi prave ljudi. Ko pridejo krize v času rehabilitacije, da te znajo obdržati pri 'življenju'. Če nimaš pravih trenerjev, osebja, staršev, hitro zaideš, najdeš si kakšen manj naporen hobi in potem ugotoviš, da je življenje zunaj tekmovalnih aren zelo lepo, nestresno, manj naporno."

Če ne bi bil ta trener Marjan Fabjan, bi vztrajali tako dolgo? Veliko jih je k njemu prihajalo po nasvet v odločilnih trenutkih.
"Tu ne gre za nasvet. Moraš tlakovat pot od začetka do konca. Mislim, da sem ena redkih športnic, ki je imela enega trenerja od začetka športne poti, od 10 leta pa vse do zaključka kariere. On je videl mene odraščati, pozna moje hibe in prednosti in zato nisem potrebovala psihologa. On je bil moja fizična priprava, tehnična priprava. Pomagala mu je tudi Jennifer Gal in to je bilo to. Jaz sem verjela vanj, on vame. Tako lahko dosežeš nekaj vrhunskega in rezultat je prišel. Veliko je v glavi."

Na zadnjih treningih v sklopu priprav na turnir v Podčetrtku sem opazil, da se moški niso mogli poigravati z vami, ampak so imeli precej težav. Pričakovano?
"Mogoče so mislili, da sem že v popolnosti v trenerskih vodah, ampak jaz enostavno uživam v judu. Sploh v parterju, tam sem 100 odstotno prepričana v svoje sposobnosti. Grem na 'polno'. Nekaj časa delam z Rokijem Drakšičem, da mu dam gibanje, dinamiko, njemu to pomaga in na tak način se lahko dela naprej."

V kategoriji do 63 kilogramov počasiz velikimi koraki stopa klubska kolegica Tina Trstenjak, ki je bila tudi med pripravami na London, dve leti vaš sparing. Kako gledate nanjo?
"Mislim, da se je Tina zelo veliko naučila. Zadnji dve leti, ko je bila moj sparing, bi bila neumna, če se ne bi ničesar naučila. Mislim, da ji je to veliko pomagalo. Je pa zelo lep pogled nanjo, ko vidiš, da nekdo že prihaja za tabo, leto in pol po Londonu je nizala vrhunske rezultate in to je tisto, kar predstavlja veliko zadovoljstvo za vse nas v klubu. To je dokaz, da nismo muhe enodnevnice, da se dela, gara, da smo vsi pripravljeni vlagat energijo v te rezultate. Mogoče je država malce mačehovska do športnikov, čeprav je to naš poklic. Ali ne? Fabiju pogosto povem, da je naredil doktorat z mano. Delati s človekom je najtežje, to vedo vsi."