Rodil se je 21. junija 1961 in vse življenje preživel ob vodi. Po rodu s Šmarne Gore se je rodil v Jurjevi hiši na Brodu in se vedno imel za 'Brojčana'. Njegov 'lokal patriotizem' je postal v skupnosti legendaren. Po zaključenem šolanju se je zaposlil v Šport opremi v Vižmarjah, kjer je delal do propada podjetja. Potem je deloval kot samostojni podjetnik, dokler mu je zdravje to omogočalo. A najmočnejši pečat je pustil v lokalni skupnosti kot neutrudni kajakaški delavec.
Otroke, med njimi tudi olimpijskega prvaka Benjamina, je zgodaj vpisal v kajakaštvo. Skupaj z njimi je v klubu deloval tudi sam. Vodil je klub, vzdrževal progo na kajakaškem poligonu in njemu se lahko zahvalimo, da je proga preživela prvih trideset let obstoja v uporabnem in delovnem stanju ter služila generacijam kajakašev kot temelj njihovih uspehov.
"Njegova strogo lokalna usmerjenost ni izvirala iz konservatizma. Tradicionalnost je spremljal kot nujo ohranjanja kulture, bolj kakor svetovno nazorsko smernico. Sledil je naprednim idejam. Poslušal rock glasbo, nosil dolge lase in z naprednimi idejami okužil vse okoli sebe," so zapisali pri Kajakaški zvezi Slovenije.
Ob tem so dodali: "Lokalno se je držal toliko bolj zaradi krivice, za katero je bil prepričan, da se je dogodila Brodu, saj je reka Sava v svet ponesla ime Tacen in ne Brod. Zato je vedno na vprašanje po telefonu, ali si v Tacnu, misleč na kajakaški progi, odgovoril: Ne, sem na Brodu. In prav ta občutek za poštenost in borba proti krivicam ga je zaznamovala najbolj."
Bil je kajakaški sodnik in vodja sodniške službe na Kajakaški zvezi Slovenije. Bil je neumoren organizator tekmovanj. Preizkušal je nove načine, nove panoge kajaka. Bil je neskončen vir idej, tehničnih rešitev in spodbude za vse okoli njega. Brez njega organizacija tekmovanj ne bi bila na tako visokem nivoju. Njegove tehnične rešitve pa bodo ostale še dolgo v prihodnosti.
Užival je v uspehih vseh slovenskih tekmovalcev in se prav po otroško iskreno veselil, ko so otroci hodili na progo in prvič preveslali preko slavne 'rampe' kot tudi uspehov starejših na tekmovanjih. Nagrajen je bil z zlato olimpijsko medaljo svojega sina, a privoščil jo je vsakomur.
Neizmerno je užival s svojimi osmimi vnuki ter jim urejal domačijo na Trški Gori, kjer naj bi se številčna družina srečevala še dolga leta. Žal ga je ravno tam sredi načrtov prehitela nenadna smrt.
