To je Novakov svet, vsi ostali so le gostje

Danil Medvedjev je le zadnja žrtev neusmiljenega Novaka Đokovića. Rus je leta 2021 svoj edini turnir za grand slam osvojil v New Yorku, na največjem teniškem stadionu Arthur Ash. Takrat mu je to uspelo proti Đokoviću, ko je Srb lovil sloviti koledarski grand slam, povrh vsega pa je Medvedjev to storil na obletnico poroke z ženo Dario. Letos se je znova znašel v enakem položaju. V polfinalu je z eno najboljših predstav v svoji karieri celo premagal "slavnega" Carlosa Alcaraza, kot ga je sam poimenoval. Finale letošnjega OP ZDA je po naključju prav tako bil odigran na dan obletnice poroke in vse je bilo pripravljeno za to, da v svojem slogu pokvari slavje favorita, a na drugi strani je stal človek, ki živi svoje sanje in uživa v uničenju sanj drugih.

"Če bi vedel, da imata danes obletnico, bi rezultat mogoče ..." je v šali med govorom takoj po finalu Darii in Danilu dejal nasmejani Đoković. Sledile so že standardne pohvale na račun nasprotnika in seveda obvezno prepričevanje, da bo slej kot prej znova osvojil kakšnega od turnirjev velike četverice. Đoković in Medvedjev sta si na nek način podobna, saj oba velik del svoje kariere nista uživala statusa vsesplošno sprejetega ljubljenca občinstva. Ravno nasprotno. Oba sta na teniških igriščih sila iskrena in zelo čustvena. Posledično na tribunah največjih stadionov na svetu občinstvo velikokrat glasneje proslavlja poteze njunih nasprotnikov.

Preko Rafe in Rogerja do Carlosa

Rafael Nadal in Roger Federer sta na svoji profesionalni poti nabrala zavidanja vredno armado zvestih navijačev in poskrbela za to, da je tenis postal to, kar je danes. Teniški svet se je dolgo bal, kaj bo, ko bo svoje loparje odložila velika trojica. Federer je odšel, Nadal se bo boril le še naslednjo sezono, a hvala bodi teniškim bogovom, pojavil se je odrešitelj s širokim nasmehom in igrivo iskrico v očeh. Odlično! Zdaj je tu s svojima dvema grand slamoma pri 20 letih starosti skorajda kriminalno mlad Carlos Alcaraz. Španec je na ramenih legend in v senci velikanov vztrajno, a sila hitro plezal na vrh teniškega Olimpa in se tam dotaknil teniških nebes. Tako vsaj deluje vsakič, ko se žoga odbije od njegovega loparja. Vstopnice za njegove tekme so razprodane, še preden jih organizatorji pošljejo v javnost. Svetovni zvezdniki komaj čakajo, da jih kamere ujamejo na tribunah stadionov, na katerih igra priljubljeni Carlitos.

Leto ali dve se bo boril z vztrajnim Srbom in ga pospremil v pokoj, tako so nekateri vsaj upali. Po osvojitvi letošnjega Wimbledona so mu celo napovedovali dominacijo in Đokovića že vrgli na odpad. A nekaj so pozabili. Đoković uživa ravno v tem položaju. Ko nanj pozabijo in ga odpišejo, začne še bolj predano trenirati in obsedeno iskati vsako majhno napako v svoji igri. Obstaja razlog, zakaj se svojemu strokovnemu štabu in svoji družini po vsakem novem osvojenem turnirju javno opraviči. Z njim, ko je v takem stanju, verjetno ni lahko sobivati. To je cena, ki jo plačajo tisti, ki živijo v bližini največjih. 

Kdaj bo dovolj?

To je tudi razlog, zakaj je danes, pri 36. letih starosti, najboljši teniški igralec v zgodovini. Ta status mu ni bil položen v zibelko in marsikdo se z njim ne strinja, vendar številke govorijo svojo zgodbo. Na začetku svoje kariere ni bil najhitrejši, najmočnejši, najspretnejši ... Na poti do vrha je moral za seboj pustiti elegantnega Federerja in nepopustljivega Nadala, ki bi brez njega na svojem računu imela veliko več naslovov. Porazi proti njima so ga vsakič znova toliko bolj boleli zaradi bučnih vzklikov navijačev, ki so se klanjali pred njunimi koleni. Vso jezo, frustracije, ovire in negativne misli je odgnal in malo po malo, v popolni tišini napredoval do tu. Zdaj je on tisti, ki uničuje svetove. "Najprej želim vprašati Novaka, kaj še počne tu. Daj no. To je najin tretji finale. Upam, da se bova še srečala, ampak upam, da ne prepogosto. Ne vem, kdaj se nameravaš vsaj malo upočasniti," je z nasmehom takoj po novem porazu proti Srbu dejal Medvedjev, ki je izdal javno skrivnost. Skoraj vsi igralci na svetu komaj čakajo, da se Đoković upokoji, saj želijo končno s polnimi pljuči zadihati pod svobodnim soncem. 

A Beograjčan ne kaže želje po odhodu, ravno nasprotno. Nekako vedno najde nove cilje. Poleg čim višjega števila osvojenih velikih turnirjev je naslednji najbolj očitni zmaga na olimpijskih igrah prihodnje leto v Parizu, mogoče celo "zlati slam". Njegov trener Goran Ivanišević grozi z nastopom na olimpijskih igrah leta 2028, ko bo Đoković star 41 let in bo na svojem računu verjetno imel že vsaj 30 grand slam turnirjev. Zdi se, da je nepremagani oče čas edini, ki mu stoji na poti, Alcaraz pa mu na vse pretege želi pomagati. Mladi Španec bo moral še malo počakati, veliko trenirati in predvsem upati, da Đokovića nenehni uspehi uspavajo in zdolgočasijo do te mere, da vsem svojim žrtvam končno pomaha v slovo.